Spomnim se predavanja psihoterapevta dr. Huberta Požarnika, ko je razlagal, kako alarmantno večji procent je dandanes umsko obolelih in tudi umobolnic na ozemlju Slovenije v primerjavi z istim ozemljem znotraj stare Avstrije. Na koncu je vzkliknil: da ne govorim o tem, kaj vse hodi naokrog pod firmo »normalni«! Takrat se ni ukvarjal s politiki, pač pa preprosto z značilnostmi sodobne družbe.
Karikatura elite
Z omembo politike ne nasedam odvratno tipični slovenski maniri, pri kateri je udrihanje čez politike najbolj razširjen šport. Značilnost te dejavnosti je, da si nizkotnosti družno podajajo tako vsakršni elitneži kot vsakršni obrobneži. Z zgoraj omenjenimi politiki imam torej v mislih opravilno sposobne polnoletne državljane, ki smo vsi do zadnjega soodgovorni za to, kar nam ponuja profesionalna politika. Demokracija preprosto ne dopušča izjem.
Kdor gleda naše socialiste in eldeesovce in zaresovce in razne listovce pa prenovitelje in trsovce in komuniste in pozitivce itd. itd., lahko zelo hitro dojame, da gre v bistvu za isto ideologijo in za iste ljudi. Stranko tega ali onega imena so lahko ustvarili tik pred volitvami in ji z obvladovanjem medijev mimogrede zagotovili uspeh, celotni posttotalitarni strani pa vsaj polovico sedežev v parlamentu. Isto velja za ljudi, npr. za neznanega in nezanimivega Tuerka, ki je v par tednih postal favorit in zmagovalec predsedniških volitev. Na visoka mesta lahko postavijo človeka, ki po najbolj grobo stesanih kriterijih ne bi smel imeti višjega položaja od člana vodovodnega odbora kake vaške skupnosti. A pri nas okupira prestolnico, za njo pa še najzajetnejši kos parlamenta. Ali se je po vsem tem torej mogoče čuditi današnji izbiri mandatarja?
Pamet v roke!
Na misel mi prihaja Krpan z Vrha, ki so ga po uspeli misiji dunajski velikaši nasršili. »Pozitivni Dunaj« ni hotel videti uspeha, da je dežela rešena, da se je morija končala, javkali so zaradi posekanega drevesa. Junak jim zagrozi, da če se bo spet oglasil kak Brdavs in bodo poslali po Krpana, ta gotovo ne bo imel mesa in kosti. »Ampak iz ovsene slame si ga boste morali natlačiti!« Zaleglo je, večina je razumela, nekaj nergačev se je potuhnilo.
Pri nas pa ne zaleže nič. Niti ekonomska kriza. Niti preteklo niti napovedno klanje. Nas ne zanima, kdo bi nas lahko vodil ali nas je morda celo že začel voditi iz krize. Važno je, da sedemdesetletna »elita« brez konca izsesava, dokler je kje kaj. Kriv je pa itak Krpan. Pravzaprav je on v bistvu Brdavs, bi s svojim zloveščim sofizmom pohitela še najslavnejša tomišeljska sociologinja.
Danes dobivamo mandatarja za sestavo vlade. Gospa, ki je kandidat, naj bo že kakršnakoli; nihče ne more reči, da je nismo izbrali sami. Resda imamo olajševalne okoliščine, zlasti tričetrt stoletja medijskega enoumja (tv in dnevniki), a zadnjih deset, dvajset let s spletom, s kakim radiem, s kakim mesečnikom, tednikom, celo z enim dnevnikom, vendarle lahko natrgamo tranzicijsko brezšivnost. V resnici jo moramo. Urgentno! Sicer res ni več videti nemogoče, da bodo Virant, Lukšič, Erjavec in kompanija upogibali svoje vratove pred otepom slame: »Pozdravljen, naš najsposobnejši mandatar!«. Potem bo za celotno slovensko ozemlje kot pod staro Avstrijo spet zadostoval en sam zavod za posebne. No, tokrat za normalne …
Foto: Gorenjci.si
