Poglejmo, poslušajmo. Vse je enako kot takrat. Enako globoka tema, enako strupen mraz, enako težka tišina med ljudmi. Tudi danes je mraz, tudi danes je nekdo, ki trka na vrata, nebodigatreba, tudi danes se težko nekomu ponudi prostor pod lastno streho. Enako težka je tema, v kateri spi človeštvo, ki si ne pusti blizu, človeštvo, ki misli, da ne potrebuje Boga.
Poglejmo, poslušajmo. Enako svetle zvezde sijejo na nebu, prav iste zvezde, ki jih je Bog od nekdaj položil v sleherno noč. Tudi danes pridejo kdaj angeli mimo. In tudi danes se še rojevajo otroci, ki se znajo smejati in jokati in postavljati neznosna vprašanja. Enako močno ljubi Bog človeka, kot ga je takrat.
Če je vse popolnoma enako, zakaj se ne bi torej tudi nocoj zgodilo enako, kot se je tedaj, tiste noči?
Tudi danes je božič. Enako resničen kot takrat. Enako svetel in enako zahteven kot takrat. Tudi danes Bog stopa na zemljo, tudi danes prihaja luč na svet, v moje življenje.
Poglejmo, poslušajmo
Luč je tu! On je upanje potrtim in žalostnim, ker bo skupaj z njimi trpel. On je bližina osamljenim, ker ne bo odšel in si ne bo premislil. On je smer izgubljenim, ker kara napačne poti. On je pravica zatiranim, ker zahteva za vsakega človeka tisto, kar mu pripada. On je človek, ker je majhen otrok. On je Bog, ker je Luč. Luč, ki privlači in straši, greje in odbija.
Ne bojte se ga! (Lk 2,10) Nikomur noče nalagati bremen, nikogar zatirati, nikogar pokončati. Tu je, kot jasna in konkretna Beseda, da nas reši. Pojdimo v Betlehem, zagledajmo ga v svoji temi, zaslišimo ga v svoji tišini. Sprejmimo njegov prihod, odločimo se za Luč v svojem življenju, za luč v svoji temi. On je že tam, danes se je rodil, da nas reši.
