Marija Pomagaj v Nazaretu: Zapravljena priložnost

»Vsake oči imajo svojega malarja« in »o okusih se ne razpravlja« sta dva reka, ki nas svarita pred naglimi in nepotrebnimi sodbami. Tej modrosti navkljub bi bilo dobro razmisliti in reči kaj o novem slovenskem vitraju v nazareški Marijini baziliki.

Slovenci nikakor ne moremo biti ponosni na skromni likovni dosežek umetnika Lojzeta Čemažarja. Njegova Marija Pomagaj v Nazaretu je namreč na meji kiča. Povsem razumljivo je, da se umetnik današnjega dne težko približa, kaj šele meri z našim neprekosljivim mojstrom vitrajev Stanetom Kregarjem. Prav zato bi bilo dobro, da bi se zavedal svojih meja, njegovi naročniki pa odgovornosti za to, komu ponudijo ustvarjanje mednarodno pomembne umetnine. Če gospodu Čemažarju mojstrsko teče čopič po steni ali platnu in ima zelo prepoznavno likovno govorico, to še ni zagotovilo, da bi bil uspešen tudi pri poskusu ustvarjanja s steklom. Vitraj v Nazaretu naj ne bi bil samo odraz ljudske pobožnosti Slovencev, ampak tudi podoba vsestranske zrelosti naroda, zrelosti tudi na polju likovne umetnosti. Slovensko barvno okno je postavljeno simetrično z brazilskim, ustvarjenim s sodobnim likovnim izrazom, ki ga je darovala Fazenda da Esperança, ustanova za zdravljenje odvisnikov. Na steni med barvnima oknoma visi grška ikona. V druščini s sodobno brazilsko in tradicionalno grško umetnino slovensko okno učinkuje naivno in medlo.

Po toči zvoniti je prepozno; vitraj je vgrajen in blagoslovljen po roki nadškofa Staneta Zoreta. Kljub temu si lahko zastavimo vprašanje, zakaj naročnik ni v sodelovanju s strokovnjaki s področja likovne umetnosti temeljito premislil in naročili vitraja morda pri enem od dveh slovenskih umetnikov, ki imata bogate izkušnje z likovnimi izdelki v steklu in ustvarjata izvirne umetnine vsak v svoji tehniki. Prvi je Matej Metlikovič, ki na toplotno spojena barvna stekla mojstrsko abstrahira like. Njegova roka bi prav gotovo izrisala razpoznavno podobo Marije Pomagaj. Drugi umetnik, Valentin Oman, v enobarvnem steklu oblikuje reliefe. Svetloba, ki pada skozi različno debelo steklo, s svojo jakostjo in razgibanostjo ustvarja razpoznavno podobo. Na priloženih slikah se lahko prepričamo, kaj zmoreta ustvariti v steklu sodobna umetnika in kaj nespreten Kregarjev epigon. Da se lahko v različnih likovnih tehnikah ustvari nezgrešljivo podobo brezjanske Marije, je z ilustracijo v Debeljakovi Veliki črni maši za pobite Slovence dokazala v Argentini delujoča slovenska umetnica Bara Remec.

V senci vseevropskih ikonoklastičnih skušnjav in iskanju krivoverstva na mozaikih patra Marka Rupnika smo slovenski katoličani zapravili edinstveno priložnost, da bi v Nazaret poslali umetnino in ne ponesrečene kopije Layerjeve podobe, obkrožene z angelci iz veroučnega učbenika. Nepopravljiva škoda.



5 komentarjev

  1. Sledenje besedovanju kritika me je skoraj zapeljalo na nivo strinjanja, tako dobro prepričljivo je spisano.

    Po preletu konkurenčnih umetnin pa nimam druge, kot, da povem, da se z kritiko ne strinjam.
    Okno v Nazaretu ni narejeno za nobeno od konkurenčnih opcij.
    Morda Čemažarjevo delo res ni ne vem kako strašno delo s presežki svetovne veljave, ampak tam v tistem
    prostoru je čemažarjeva Marija Pomagaj čisto taprava zadeva, ki odlično pove in sporoča tako kot sporočajo angelčki iz učbenikov ali pa sporoča Layerjeva podoba na mestu čudežev na Brezjah in vsepovsod širom po svetu. Čemažarjeva sijoča umetnost mi ni neznansko všeč. Pove pa svojo zgodbo in se vtisne v dokaj trajni spomin.Dovolj je lepa-ni za na Sotheby dražbo, ima pa zgodbo sijočih barvic.
    Morda preživi celo kak potres in se bodo zanamci še veliko pogovarjali od nje, saj gre, p’rmejdun, za zelo svojstveno podobo Matere Božje z Detetom-pa še nekaj bom dodal -ima svojo močno energijo ,ki jo izžareva v naše sprejemnike – česar pa pri visokih umetnostih treh konkurenčnih umetnikov niti ne zaznavam. kaj pa o tem, mojster kritike ? Čutite kaj, mogoče, kak naboj, ki oplaja, greje, sprašuje, ponuja, vabi in izziva in kliče, mogoče: postoj, ustavi se, poprosi, pohvali, spominjaj se, zahvali se , vprašaj se česarkoli, naredi premor, sedi, poklekni, nadihaj se,začuti se, prikloni se, morda…tako nekako…
    Namesto, da z dvignjeno brado oddideš naprej malo prazen in ponosen, da si stal pred visoko umetnostjo, ki te ni nagovorila z nobeno vsebino…kaj pa vem in pozabiš vse skupaj še do večera in se podoba ne vrača niti kot hologram, niti kot čutenje ampak kot le pozaba….to pa potem spet nič ni…lepo se mejte!

  2. Tisti, ki si je že ogledal slovenski vitraj brezjanske Marije v Nazaretu, je lahko na licu mesta opazil preprostost sporočil iz različnih držav, ki tam krasijo prostor Marijine bazilike kot celote. Modrine barv, ki dobijo še posebno svežino ob prodirajočih sončnih žarkih, naredijo prostor še lepši.
    Tu ne gre za ocenjevanje visoko umetniških del enega ali drugega avtorja, gre za sporočilnost kraja, ko angel pravi: Ne boj se Marija,kajti našla si milost pri Bogu. Zato se človek v Nazaretu ne počuti kot, da je na umetniški razstavi, ampak v duhu zaupanja v božjo milost.

  3. Niti pod razno se ne strinjam. Namen postavitve ikone Slovenstva ni ne v Rupnikovem izraznem stilu, še manj v tekmovalnem bahanju med ostalimi sto in vec podobami v Nazaretu. Je pa med mnogimi ikonami narodov sveta le sporočilo, da se je Gospodova Mati v deželi pod Triglavom udomačila med častitljivim ljudstvom. Avtorju Andreju je to sporočilo popolna tujka, zato je izbral običajno zajeljivost, da bi prikril neznanje. Le čevlje sodi naj kopitar,… si tacuisses, philosophus mansisses!

  4. Kritika, napisana z vzvišenostjo in napuhom. Morda po Rupnikovem naročilu. Lovke časti in denarja sežejo daleč. Ne morejo pa uničiti svetlobe, ki jo v srcu prižge umetniško delo Čemažarja. Njegovo delo Marija Pomagaj v Nazaretu je prelepo delo in ne zapravljena priložnost.

Comments are closed.