»Vsake oči imajo svojega malarja« in »o okusih se ne razpravlja« sta dva reka, ki nas svarita pred naglimi in nepotrebnimi sodbami. Tej modrosti navkljub bi bilo dobro razmisliti in reči kaj o novem slovenskem … Beri dalje
Poučna je zgodbica o stari ženički, ki je za časa Brežnjeva v Moskvi molila v eni redkih še odprtih pravoslavnih cerkva. V prepričanju, da je povsem sama, je pred slovesom pokleknila pred križ in … Beri dalje
Preroki sekularizacije so zmedeni. Z novim tisočletjem je religija po širnem svetu v vzponu in kdor se z njo ne bo znal pogovarjati, bo lahko kmalu zunaj dogajanja. Omajana so tudi prepričanja liberalnih teologov. Ti so govorili o nujni posodobitvi krščanstva v smeri razumarske, humanitarne, karseda simpatične ter do posameznikovih moralnih izbir popustljivejše religije.
Nadškof Zore. “Čeprav se je vojna končala, je po sredi našega naroda zazijal prepad, iz katerega še vedno vpije vprašanje, ki ga je Bog postavil Kajnu: „Kje je tvoj brat?“ (1 Mz 4,9). Ali kot je na sprejemu ob 70 letnici konca 2. svetovne vojne dejal predsednik republike: „Kako je mogoče, da smo skoraj tri četrt stoletja po koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne?“ Morebiti pa je sedaj, po sedemdesetih letih, končno napočil čas, da se v resnici ozremo naokrog in se vprašamo, kje so naši bratje. V zagovarjanju svojega prav, v obrambi neomadeževanosti lastnih postopkov in korakov, v mistificiranju ideologij smo spregledali človeka: človeka, ki je z veseljem živel, človeka, ki je hrepenel po svobodi, človeka, ki se ni mogel odpovedati svojim svetinjam in je zaradi tega moral umreti: človeku življenje lahko vzamemo, srca mu ne moremo vzeti nikoli, lahko si prilastimo oblast nad njegovim telesom, ne moremo pa se polastiti njegove duše.”