Prišla sta z roko v roki. Oba sredi tridesetih. Ona lepa, popolna. On primerno mišičast, brez dlak, z nekaj zametka odvečnega trebuha. Razgrnila sta dve beli brisači na travnata tla ne preveč imenitne plaže nekje na hrvaški obali in se naveličano ulegla.
Iz torbe sta potegnila vsak svoj telefon in se zatopila vsak v svoj zaslon. Nobene besede, niti očesnega stika. Vsake toliko sta si kaj pokazala na zaslonu. To je bila vsa komunikacija med njima. Dajal sta občutek, da se nekako prebijata skozi odnos.
Ne poznam ju, sploh ne, ne poznam njune osebne zgodbe. Vem, da posplošujem, da si rišem svojo zgodbo, a zdela sta se mi simbol generacije, ki ima vse, a ji bistveno manjka, generacije, ki se težko odloča. Za bistveno.
Manjka realnost
Manjka jima realnost življenja, manjka globina. Za doseči to jima manjka nepredvidljiv sunek – bi rekel – v obliki otrok, ki bi ju pognal v vsakdanji boj s “posranimi” ritkami, smrkavimi nosovi in vročičnimi čeli, s potolčenimi koleni, popackanimi zvezki, kasneje z ekranskimi pretiravanji in mozoljastimi obrazi, …
Skratka v boj, ki bi bil vse kaj drugega kot boj za dober rezultat v igrici z zaslona ali boj za kopičenje lajkov in količine vsebin plitvih novic.
Manjka jima pogum za stopanje v neznano, v negotovo, v nepredvidljivo. Neznansko težko je, še posebej, če tega nisi navajen, ker je v neznano, v negotovo in v nepredvidljivo namesto tebe vedno stopal nekdo drug – recimo mama.
Očeta, ki bi usposobil za to stopanje in dal – posebno fantu – vsakodnevno vedeti, da ima dovolj moči, da zmore, ki bi mu pokazal kako biti moški – z zgledom in besedo – ni bilo blizu. Je bil odrinjen ali pa se je umaknil. Najbrž kombinacija obojega.
Pahniti, suniti, zagnati
Za ta korak bi se morala odločiti sama, a zdi se jima, da nista dovolj močna. Zato bi ju bilo treba pahniti, suniti, zagnati … nekako premakniti v to kar sama razumsko nočeta. Včasih se je kar zgodilo, sedaj se da vse načrtovati in če načrtovanje spodleti, kako drugače urediti.
Kako bi jima privoščil! On bi postal junak tudi v realnem svetu, tak, ki bi stopil ven iz moškega egoizma, ki bi bil pripravljen dati življenje za svojo lepotico in za one, ki so mu zaupani. Opazil bi, da je zmožen moči – pa ne le za to, da se napada – recimo prepreke na poti do hierarhičnih ciljev, pač pa da zgradi – obzidje, kjer se bo lepotica počutila varno in pripravljeno, da se odpre življenju. Vedno znova.
Tudi tak junak, ki bo dan za dnem zdržal – na obzidju in ga bo sproti obnavljal, ko bo načet, ki bo zmožen vztrajnega boja s klasičnimi moškimi skušnjavami (denar, moč, vpliv), tudi z onimi “oblinasto” oblikovanimi – z zaslona ali iz samote kakšne pisarne.
Kdo bo sunil?
Morda je za par z začetka članka prepozno, morda bo za mnoge prepozno, a občutek je, da se že rojeva nova generacija, ki rine na globoko, ki se ji je že priskutila topla plitvina brezveznosti vsakdana, ki je pripravljena opazovati, raziskovati, se učiti in tudi poslušati.
Ta bo najprej sebe “sunila v rit”, “pospravila najprej svojo sobo”, kot pravi Jordan B. Peterson in začela spreminjati. Bogu hvala.
Foto: Jessica To’oto’o, Unsplash