Dvomesečna saga o tem ali je kardinal Franc Rode res oče ali ne se je ta teden zaključila. Javni interes je potešen. Javnost je namreč dobila odgovor na usodno vprašanje.
Ko je novica prvič prišla na dan avgusta, se je zdelo, da je veliko na kocki. Katoliška Cerkev v Sloveniji je bila pred še zadnjim usodnim udarcem, po katerem bi se verjetno težko pobrala. Najvišji slovenski cerkveni dostojanstvenik z morda najbolj jasno besedo in brezkompromisnim nastopom v javnosti je bil tarča težkih namigovanj in obtožb.
Katoliška Cerkev je v zadnjem času pod plazom neprestanih kritik. Če ne gre za primere pedofilije, gre za finančni škandal, ali pa za domnevno očetovstvo vidnega predstavnika Cerkve. Kot katoličanu mi ni vseeno, kako Cerkev v javnosti izgublja kredibilnost in avtoriteto. Čeprav to ne vpliva na mojo vero, pa vsak napad na Cerkev pomeni napad na cerkveno občestvo ob katerem ne morem biti ravnodušen. Eno je seveda dobronamerna kritika in kritična distanca, ki je zdrava in potrebna, drugo pa so zlonamerni napadi, ki izhajajo iz ideološkega nasprotovanja in sovraštva do Cerkve.
Ko niti DNK test ni več 100 odstoten
Ena najbolj bizarnih izjav v tej zgodbi je bila izjava antropologinje in univerzitetne profesorice (!) Vesne Godina o tem, da DNK analiza ne bo mogla stoodstotno ovreči ali dokazati očetovstva, s čimer je pravzaprav že vnaprej želela diskreditirati kardinala in Cerkev in mu odvzeti možnost povrnitve dostojanstva. Za drugega profesorja, sociologa Sreča Dragoša, bi bila ‘velika medijska afera, če se o tem ne bi pisalo.’ Njuna izjava uteleša mnenje velikega dela slovenske javnosti po katerem je kardinal kriv, tudi če se mu to ne dokaže in da je pravzaprav dolžnost medijev, da uporabijo vsa sredstva, da dokažejo dvoličnost Katoliške Cerkve.
Od moralnih sodnikov do Poncija Pilata
Odziv Dela je pričakovan in vsekakor ne v čast osrednjemu časopisu. Po pilatovsko si sedaj želijo umiti roke, češ da nikoli niso trdili, da je kardinal res oče. Šlo je pač za utemeljeno domnevo na podlagi verodostojnih dokazov. Morda res niso konkretno zapisali to trditev, so pa naredili vse, da je javnost podvomila v kredibilnost in v dobro ime kardinala. Ne pozabimo. To isto Delo, ki se sklicuje sedaj na domnevno profesionalnost, ni želelo objaviti demantija kardinala Rodeta, ko se je želel odzvati na pavšalno trditev, zapisano v Delu dne 6. avgusta, da se »tudi za kardinala Franca Rodeta govori, da ima v Ljubljani živeče otroke.« Nisem strokovnjak za medije, a ne vem, po katerih merilih profesionalnosti se na takšno trditev nima pravice odzvati neposredno omenjen in prizadet posameznik. Zanimivo je tudi poročanje Kanala A ob torkovi udarni novici. Res je, da je bil to prvi prispevek v osrednji informativni oddaji, ki pa so ji odmerili relativno skromen čas in pravzaprav skopo novico. Po koncu prispevka je voditelj oddaje cinično pripomnil, da gredo raje na bolj pomembne teme. Vse lepo in prav. A ta isti medij je ob izbruhu afere bil med najbolj udarnimi in vztrajnimi, ki so obširno poročali o tej ‘nepomembni zadevi’.
Vseeno pa bi bilo nepošteno kriviti medije za to, da so v tem prepoznali javni interes. Seveda je v javnem interesu razkriti dvoličnost visokega cerkvenega dostojanstvenika. A tokrat so stavili na napačno karto. So pa pokazali dvoličnost pri obravnavanju ljudskega in pojočega ter neškodljivega nadškofa Urana na eni strani ter brezkompromisnega, odločnega in ‘Vatikanskega’ Rodeta na drugi: ljudstvo proti hierarhiji, preprost klerik proti trdemu Vatikanu. Ni dvoma komu je javnost namenila vlogo žrtve in komu vlogo rablja.
Za kardinala pa bitke še ni konec. Čaka ga še dolg sodni proces in zgodba se bo pogrevala še dolgo časa, zato razloga za neko pretirano veselje nima. Po drugi strani pa je v Cerkvi ob vseh teh škandalih in padanju ugleda vendarle posvetila luč, ki je, prav zato ker je tako redka, morda še toliko bolj svetla. Cerkev je dobila vsaj eno javno zmago kot obliž na vse rane. Seveda pa se s to lovoriko ne bo mogla dolgo ponašati. Javnost in mediji so že na preži in v bojnem stanju. To velja očitno tudi za nekatere posameznike znotraj Cerkve, ki so odigrali svojo vlogo v tej zgodbi in jim je bil javni (neupravičen) napad na kardinala l večja vrednota kot enotnost Cerkve.
Vir: Tiskovni urad SŠK
