M. Zabukovec, Sobotna priloga: 150 dni…

… v ujetništvu sirskih upornikov

Zahtevali so, naj stopi iz vozila. Hodi, so ukazali. Prisegel bi, da je slišal, kako je nekdo napolnil kalašnikovko. Bodo streljali? V glavi mu je razbijalo. Ga bodo ubili? Nekaj časa nič. Potem je zaslišal zvok motorja. Mislil je, da mu bo vsak hip razneslo glavo. Zvok motorja pa je postajal vse tišji. Odpeljali so. Po petih mesecih ujetništva v Siriji je bil belgijski učitelj Pierre Piccinin skupaj z italijanskim kolegom in novinarjem Domenicom Quiricom v Turčiji in končno svoboden.

Na turški strani meje so ju pričakali agenti italijanske obveščevalne službe in ju odpeljali na letališče v Antakijo, od tam pa v Rim. Uradno, pravi Belgijec Pierre Piccinin, ne italijanska ne belgijska vlada nista plačali odkupnine. Nobena od obeh držav tudi ni podala podrobnejših informacij o poteku reševanja. Vse, kar Piccinin ve, je, da če ne bi bil skupaj z novinarjem italijanskega dnevnika La Stampa, bi bil verjetno še vedno nekje v Siriji.

Belgijska vlada ni zapravila niti evra za vašo izpustitev, mu je ob prihodu na bruseljsko vojaško letališče povedal neki diplomat. Ker ga je tam pričakala belgijska ministrica za notranje zadeve Joëlle Milquet, starše pa so spremljali trije uradniki, je sklepal, da je belgijska vlada vendarle pomagala. Starši so mu pozneje razložili, da so bili v času njegove ugrabitve v kontaktu le z italijansko obveščevalno službo in italijansko vlado. »Belgijska vlada ni naredila ničesar, da bi me rešila,« pravi Piccinin mesec dni po vrnitvi iz Sirije. »Je ena redkih evropskih vlad, ki v tem dosledno sledi ameriški. S teroristi se ne pogaja.«

V Sirijo je letos aprila vstopil že osmič, odkar se je marca 2011 tam začel upor proti režimu predsednika Bašarja al Asada. Tudi tokrat se je potovanje, kot že eno prej, pravi, končalo v peklu. Lani ga je zajela režimska vojska in ga za tri dni zaprla v enega od zloglasnih zaporov sirske tajne službe. Ko jim je postalo jasno, da ne gre za vohuna, so ga izpustili. Namesto da bi z letošnje poti poslal »reportažo ali dve« za rusko revijo The New Times in nabiral, kot že dve leti prej, »material za še eno monografijo o sirski vojni«, je v ujetništvu preživel sto petdeset dni. Večkrat pretepen, ponižan in lačen. »Grozljiva odise­jada,« štiridesetletnik pove v slušalko.

Sirsko mejo z Libanonom je učitelj zgodovine in političnih ved na Evropski šoli 1 v Bruslju skupaj z italijanskim kolegom Domenicom Quiricom prečkal 6. aprila. Pravi, da je bil njun cilj priti do sirske prestolnice in raziskati, kaj se dogaja z uporom proti režimu predsednika Asada. V sirski vojni je po ocenah Organizacije združenih narodov doslej umrlo več kot 115.000 ljudi, hkrati je povzročil največjo razseljenost prebivalstva v zadnjih desetletjih.

Pri načrtovanju še enega obiska v deželi krvi in ognja, kot zdaj Piccinin opisuje Sirijo, so mu pomagali njegovi sirski prijatelji, ki jih je v vrstah uporniške Sirske svobodne vojske spoznal na prejšnjih potovanjih. Nazadnje je z njimi novembra lani preživel nekaj tednov v Alepu, takrat še uporniški postojanki na severozahodu države.

»Bašarjeva policija!«

Z dvainšestdesetletnim kolegom in novinarjem sta se tokrat odpravila v strateško mesto Kusair ob meji z Libanonom, ki ga danes že nadzira režimska vojska. Spremljal ju je konvoj vozil s hrano, zdravili in vodo za borce Sirske svobodne vojske. Od tam sta tuja poročevalca nameravala nadaljevati pot proti jugu. Še isti večer so s šoferjem iz uporniške vojske sedli v avto. Niso bili dolgo na cesti, ko so pred seboj zagledali močne žaromete. Šofer je ustavil vozilo. Pet ali šest moških, vsak s svojo kalašnikovko v roki, jim je stopalo naproti. »Bašarjeva policija!« so kričali v angleščini. Zbezali so jih iz vozila in pobrali prtljago.

Šofer, ki je še prej ugasnil motor, jim je pomagal. Niti trudil se ni skriti, da pri tem sodeluje, se spominja Piccinin. »Vedeli so, kdo sva, da bova v tem vozilu in na tem kraju,« je prepričan Belgijec. Sirska svobodna vojska ju je predala eni od oboroženih uporniških milic. Dva dni po prihodu v Sirijo sta postala talca.

Piccinin je bil v šoku. »Počutil sem se izdanega. Sirska svobodna vojska, v kateri sem imel številne prijatelje in o kateri sem napisal dve knjigi, me je pustila na cedilu.« Postalo je jasno, pravi, da tudi če vstopiš v Sirijo pod zaščito »nekoč edine prave opozicije v državi«, te lahko ta izda ali pa padeš v roke skrajnežev. »Lahko te izda kateri od uporniških poveljnikov, ki ne verjame več v revolucijo in sledi zgolj lastnim interesom«. Piccinin je prepričan, da je šofer to storil zaradi denarja.

»Pravih sirskih upornikov je vse manj. Ugrabitve novinarjev in tujih opazovalcev so v zadnjega pol leta postale sistematične. Islamski skrajneži so prisotni tako rekoč povsod.« Tudi v odzivu mednarodne skupnosti je po njegovo mogoče opaziti spremembo. ZDA so, kot pravi, privolile v ruski predlog o predaji sirskega kemičnega orožja pod nadzor mednarodne skupnosti, ki naj bi poskrbela za njegovo uničenje. »Mislim, da je to zato, ker so se morda začeli zavedati, da bi bil lahko Asadov režim, ki mu sam še vedno pravim diktatura, branik pred radikalnimi gibanji, ki postajajo v Siriji vse močnejša.«

Dežela džihada

Pet mesecev ujetništva ni tipična zgodba ugrabljencev, se Piccinin nasmehne v slušalko. »Ni me bilo strah umreti. Zavedal sem se, da pomeni vrnitev v Sirijo nekaj zelo nevarnega. Me je pa bilo strah mučenja. To je grozljivo.« Ugrabitelji ga niso skrivali v kakšni jami, kjer bi bil dan in noč zaprt, nadaljuje. Zaradi vojne so se bili prisiljeni večkrat seliti. Ko so bili dva meseca v Kusairu, je strateško mesto ob meji z Libanonom napadla sirska vojska s pomočjo libanonskega gibanja Hezbolah, ki podpira sirski režim. »Naenkrat smo bili vsi ujetniki. Midva z Domenicom in najini ugrabitelji,« se spominja. Kljub silovitemu bombardiranju jim je uspelo pobegniti. Nekaj dni zatem je nadzor nad mestom prevzela režimska vojska.

S Quiricom sta vmes zamenjala »kar nekaj gospodarjev«. Po Piccininovih besedah je bila to najprej »skupina kriminalcev«, ki jih mož z vzdevkom Abu Omar zbira po vaseh. Da jim hrano in orožje. »Sami sebi pravijo islamisti in revolucionarji, a z islamom in revolucijo nimajo ničesar skupnega,« opisuje Piccinin. Bili so brutalni, nadaljuje. Vseskozi so zasmehovali, strašili in pretepali. Povezani so z brigado Al Faruk, ki je po ­Piccininovem mnenju tudi organizirala njuno ugrabitev. Je del opozicijske Sirske nacionalne koalicije, ki so jo kot legitimnega sogovornika priznale tudi nekatere evropske države. Opozicijska koalicija zavrača pogajanja s predstavniki sirskega režima in sodelovanje na še eni mirovni konferenci (Ženeva II) prihodnji mesec pogojuje z odstavitvijo sirskega predsednika.

Belgijec in Italijan sta nato za teden dni pristala v ujetništvu džihadistične milice Džabat al Nusra, ki je na ameriškem seznamu terorističnih organizacij in je povezana z iraško podružnico Al Kaide. Piccinin se spominja, da so med vsakokratno molitvijo pozivali k džihadu proti predsedniku Asadu. V nasprotju s prejšnjimi ugrabitelji pa so bili »vsaj spoštljivi«. Dali so jima hrano in vodo, da sta se lahko umila. Niso kričali drug na drugega, kot so to počeli Omarjevi možje. »Ti so kadili, jedli kot pujsi, medtem ko okoliški prebivalci niso imeli kaj dati na mizo. Omarjevi živijo dobro na račun revnih prebivalcev.« Med njimi, pripoveduje Piccinin, je bil tudi nekdanji študent angleščine na eni od sirskih univerz v Homsu. V Omarjevi skupini je dobil priložnost za relativno dobro življenje, vsaj boljše kot prej.

»Veliko območij, ki jih je prej nadzirala Sirska svobodna vojska, zdaj nadzirajo islamski skrajneži,« pravi Piccinin. Sirska svobodna vojska je bila po njegovo edina možnost za uspeh revolucije proti diktatorskemu režimu. »Mednarodna skupnost bi ji lahko pomagala, a se to ni zgodilo. Zahodne države so pustile, da je oslabela.« Veliko njegovih revolucionarnih prijateljev, kot jim pravi, iz vrst Sirske svobodne vojske je odložilo orožje. Po Piccininovih besedah so ti »izobraženi sekularni mladi demokrati, ki so tako zelo verjeli v zahod«, izgubili upanje. Med njimi jih je veliko že zapustilo Sirijo. Pravi, da so bili tako oni kot on sam presenečeni, kako hitro in množično so se v Siriji razširili džihadisti. »Tudi s pomočjo določenih držav in njihovih interesov.«

Belgijski popotnik, ki je še pred dvema letoma verjel, da se je Asadov režim sposoben spremeniti in demokratizirati, nato pa odločno stopil na stran upornikov, zdaj ugotavlja, da je Sirija postala dežela džihada. »Zdi se, da so vsa ta gibanja, ki želijo islamizirati in radikalizirati celotno regijo, stopila iz sence,« pravi. Po nekaterih ocenah v Siriji trenutno deluje najmanj trideset uporniških skupin. Tuje vojaško posredovanje, h kateremu je Piccinin sicer še lani pozival, bi bilo po njegovem mnenju zdaj pogubno. Upor proti režimu Bašarja al Asada, ki je leta 2000 na oblasti nasledil pokojnega očeta Hafeza, je mrtev, ocenjuje. Kdaj se je to zgodilo, je težko reči. Jasno pa je, pravi, da gre na terenu že nekaj mesecev za boj med režimskimi silami in islamskimi skrajneži. »Vmes je bila vojna treh, zdaj pa mislim, da je revolucionarna stran povsem zdesetkana.« Da vse več mest v Siriji postaja »disneyland za džihadiste«, so nedavno pisali tudi pri nemškem Spieglu.¸

Pogrešani, ugrabljeni ali zaprti

Da postaja uporniška stran vse okrutnejša, so že pred časom opozorili v mednarodni človekoljubni organizaciji Human Rights Watch. V začetku oktobra so sporočili, da so uporniki samo v severni provinci Latakiji ubili najmanj 190 civilistov, še 200 ljudi pa zadrževali kot talce. »Dokazi kažejo, da so poboji, ugrabitve in druge zlorabe dosegli raven zločinov proti človečnosti,« ugotavljajo aktivisti.

V mednarodni organizaciji Novinarji brez meja, kjer opozarjajo, da so v Siriji »nevarne vse strani«, so zaskrbljeni nad porastom ugrabitev novinarjev in poročevalcev, ki so vse pogosteje talci oboroženih opozicijskih skupin, kot sta milici Islamistična država v Iraku in Siriji (ISIS) in sirska džihadistična milica Džabat al Nusra. »V zadnjih mesecih je postalo jasno, da je za večino zlorab odgovorna ISIS, ki hoče vzpostaviti nadzor na vse večjem delu ozemlja,« pravijo v organizaciji. Po njihovih ocenah je bilo od marca 2011 v Siriji ubitih najmanj sto novinarjev. Vsaj 14 tujih in 60 sirskih poročevalcev je trenutno pogrešanih, ugrabljenih ali zaprtih.

Za tujega poročevalca je pot v Sirijo danes smrtonosna, meni Piccinin. V enem letu je bil sam ugrabljen dvakrat. Oboji, tako režimska vojska kot uporniki, so ga imeli za vohuna. Sklepa, da zato, ker ni povezan z nobeno strukturo. »Nisem ne raziskovalec ne novinar. Nikoli nisem redno pisal za noben časopis, to tudi ni bil namen nobenega od mojih obiskov v Siriji ali pred tem v Libiji in Tuniziji. Tja sem šel zaradi lastnega izobraževanja in razumevanja in imel namen o tem pisati knjige.«

Da so ga tuji mediji ali tuje vlade izkoristile, ne verjame. »Seveda so me francoski mediji takoj pograbili, ko me je lani dal zapreti sirski režim. Ko me zaprejo uporniki, pa je drugače. Jasno je, da Francija zaradi gospodarskih navezav podpira politiko Katarja, ki podpira upor. Tudi zgodba ruskih medijev je podobna. Sledijo ruski zunanji politiki, ki podpira sirski režim.«

Več: Sobotna priloga Dela