Slovenska vladajoča politika je doživela še eno mednarodno zaušnico. Po Alenki Bratušek v Evropskem parlamentu in Nini Betetto na Skupščini Sveta Evrope je pogorel še en, Danilo Türk v Varnostnem svetu Organizacije združenih narodov.
Še en poraz na mednarodni sceni
Türkova kandidatura za generalnega sekretarja te organizacije je bila namreč prepričljivo zavrnjena. Ponovno se je izkazalo, da je renome tistih, ki na domači sceni veljajo za zgled sposobnosti, kompetentnosti in vrlin, v mednarodnem prostoru precej drugačen. Da elita, ki se razglaša za napredno in kozmopolitsko, tam kotira bistveno nižje, kot nas skušajo prepričati njeni apologeti.
Nekaj povsem pričakovanega
Türkova neizvolitev na mesto generalnega sekretarja OZN sicer ne pomeni blamaže v slogu parlamentarnega zaslišanja komisarske kandidatke Bratuškove. Med kandidati za to funkcijo se sploh ni odrezal najslabše. Vendar pa je bilo za njegovo kandidaturo povsem jasno, da je vnaprej obsojena na neuspeh. Türka namreč ni podpirala nobena od stalnic članic Varnostnega sveta, se pravi tistih držav, ki imajo odločilno vlogo pri izbiri kandidatov.
Tako je tedanji ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph Mussomeli odkrito dejal, da Türk ni dober kandidat, saj je z nekaterimi spornimi potezami odtujil od sebe velik del Slovencev. Celo Rusija ga ni podprla, kar je dal njen predsednik jasno vedeti ob letošnjem obisku v Sloveniji. To pomeni, da tudi izrazito rusofilska usmeritev vladajoče politike in dobrikanje Vladimirju Putinu – spomnimo se, kako so ga politiki iz vrst tranzicijske levice kot “pionirčki” čakali pred Rusko kapelico – ni dala želenih rezultatov. Očitno ruski “car” svojih slovenskih podpornikov kaj posebej ne ceni.
Zgodba o napuhu in servilnosti
Vendar neuspešna kandidatura za mesto generalnega sekretarja OZN ni zgolj osebna zgodba Danila Türka. To ni zgolj zgodba o njegovem napuhu in z njim povezanih nerealističnih ambicijah. Takšnih posameznikov je povsod veliko. Je zgodba disfunkcionalnosti sistema, kakršen se je vzpostavil v postkomunistični Sloveniji. Sistema, ki ga opredeljujejo privilegiji, servilnost in pomanjkanje profesionalizma. To ni samo poraz slovenske zunanje politike (čeprav je s tem, ko je – tudi finančno – podprla kandidaturo, odgovorna za njen neuspeh), ampak tudi dominantnih medijev in t. i. strokovne javnosti.
To, da Danilo Türk nima nobenih možnosti za izvolitev, je moralo biti jasno vsakomur, ki se vsaj približno razume na mednarodno politiko. Dovolj je že, če kandidatu nasprotuje zgolj od stalnih članic Varnostnega sveta kandidatu (te imajo pravico do veta). V Türkovem primeru je bilo vsaj za ZDA že od vsega začetka jasno, da ga ne podpirajo.
Več lahko preberete na siol.net.
