Uspeh Stranke Mira Cerarja in prepričljivo zmago na letošnjih državnozborskih volitvah je mogoče razumeti kot izraz nepripravljenosti velikega dela slovenskih volivcev na sprejetje realnosti.
Seveda bi lahko razpravljali o napakah, zmotah in zgrešenih potezah uveljavljenih tekmecev, predvsem tistih na t. i. pomladnem polu, ki so političnemu novincu in njegovi “instant” stranki omogočili takšen rezultat.
Vendar pa med razlogi zanj glavno vlogo igra nepripravljenost ljudi, da bi sprejeli in se sprijazniti z dejstvom, da je razvojni model, kakršen se je vzpostavil na začetku tranzicije in ki se do danes ni kaj bistveno spremenil, dolgoročno nevzdržen. To je model, ki temelji na zaprtosti, monopolih, državnem nadzoru, visokih davkih in intenzivnem zadolževanju, s katerim si je politična elita predvsem v zadnjih letih kupovala socialni mir.
Posledica tega je neugodno okolje za razvoj ustvarjalnih potencialov na ekonomskem in preostalih področjih ter posledično upadanje konkurenčne sposobnosti države v svetovni perspektivi (tako je v letošnjem poročilu Svetovnega gospodarskega foruma Slovenija na lestvici konkurenčnosti izgubila osem mest in je na 70. mestu, pri čemer so jo prehitele države, kot so Črna gora, Gruzija, Jordanija in Kolumbija).
Očitno si pri nas mnogi želijo sprememb na način, da se nič bistvenega ne bi spremenilo. Želijo si novo formo, ne pa vsebine. In prav to je zgodba t. i. “novih obrazov”, katerih najnovejši in v “prodajnem smislu” najuspešnejši produkt je Miro Cerar. Ti na veliko obljubljajo, kaj vse naj bi se pod njihovo vladavino spremenilo, vendar to ostane na tako abstraktno-imaginarni ravni, da jih ni mogoče spraviti v realno življenje.
Tudi Cerar je bil v svojih predvolilnih nastopih poln lepo zvenečih parol o moralno-etičnih standardih, pravni državi in novi politični kulturi. Medtem o konkretnih sistemskih rešitvah ni kaj dosti govora; kar ga je bilo, pa je šlo v smeri ohranjanja obstoječega stanja. Namesto liberalizacije in sproščanja zasebne pobude se je še naprej ponujalo državo kot “univerzalnega skrbnika”, ki je odgovoren za reševanje skoraj vseh ključnih družbenih težav.
Salonski radikalizem
Na volitvah smo torej namesto odmika od etatizma in kolektivizma dobili še več istega. Koalicija, ki se vzpostavlja, bo nadaljevala neosocialistično usmeritev oz. bo morda celo okrepila take tendence. Poleg tega smo dobili v parlament še Združeno levico, ki bi želela uvesti nič manj kot nekakšen demokratični socializem. Njeni predstavniki so s svojimi izjavami in nastopi že kmalu začenjali prestavljati mejnike političnega lunatizma.
Tako je njihov glavni medijski “zvezdnik” Luka Mesec v enem od svojih številnih nastopov izjavil, da je bilo gospodarstvo socialistične Jugoslavije eno najuspešnejših na svetu (sic!). Mar ni zanimivo, da je Slovenija ob začetku socialističnega obdobja za svojimi zahodnimi sosedami po dohodkih in življenjskem standardu zaostajala manj kot ob njegovem koncu? Da ne omenimo, da so množice ljudi iz tega “socialističnega raja” odhajale na delo v kapitalistične države, v obratni smeri pa skoraj nihče. In da je nekdanja skupna država doživela kolaps kmalu po tem, ko je zmanjkalo tujega denarja – kar je usoda vseh socializmov.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
