V množici raznoraznih nadzornih organov formalne in neformalne narave smo pred kratkim dobili tudi t. i. Svet za odziv na sovražni govor.
Problemi s sovražnim govorom
Ta naj bi bil nekakšno neodvisno povezovalno telo, ki naj bi po zatrjevanju njegovih ustanoviteljev vzpostavljalo standarde javnega komuniciranja in osveščalo javnost o tej problematiki.
Skrb za kulturo javnega – in tudi drugega – komuniciranja načeloma velja pozdraviti. Etiketiranje, žaljenje ali celo odkrito širjenje sovraštva nedvomno ni nekaj hvalevrednega. Gre za prakse, ki ovirajo vzpostavljanje družbenega ozračja, v katerem bi lahko potekal produktiven dialog o najpomembnejših družbenih vprašanjih.
Vendar pa koncept sovražnega govora, ki so ga že pred časom “skovali” za boj proti tovrstnim pojavom, nikakor nekaj enoznačnega. Zato tudi ni neproblematičen.
Če je odkrito pozivanje k nasilju zoper določenega posameznika ali skupino nekaj, kar je nesprejemljivo samo po sebi in je zato lahko predmet (tudi kazenskega) sankcioniranja, pa je težko določiti, kdaj negativno obravnavanje nekoga preraste v nekaj spornega. Kje je meja med kritičnostjo in sovražnostjo, na kakšen način jo določiti in kdo je za to “pristojen”?
Sovražni govor je nekaj, kar počno “njihovi”
Zaradi takšne neoprijemljivosti se koncept sovražnega govora lahko hitro sprevrže v orodje za obračunavanje z nezaželenimi stališči in za izločanje njihovih nosilcev iz javnega življenja. V tem smislu lahko deluje podobno kot koncept “vznemirjanja javnosti”, ki so ga poznali v bivšem režimu in ki je bil namenjen (kazenskemu) pregonu tistih posameznikov, ki jih je partija označila za “moralno-politično neprimerne”.
In prav to se je zgodilo pri zgoraj omenjenem Svetu, ki se ni mogel upreti skušnjavi, da boj zoper sovražni govor uporabi kot orožje zoper pripadnike “neprave” politične opcije in zagovornike “napačnih” idej.
To je bilo sicer mogoče pričakovati že v izhodišču, glede na to, da je njegova sestava v nazorskem smislu izrazito nepluralna in da je bila na njegovo čelo postavljena oseba, ki se je že pri opravljanju funkcije informacijske pooblaščenke “izkazala” s politično pristranskostjo. Prvi odziv tega organa na domnevne primere sovražnega govora pa je dokončno potrdil ta pričakovanja.
V tem odzivu so obsodili petih takšnih primerov. In “presenetljivo”: vsi se nanašajo na izjave in medijske prispevke, katerih avtorji sodijo na desni pol slovenske politike in civilne družbe. Pri tem po absurdnosti izstopa obravnava spletne strani www.24kul.si, ki so se je lotili na podlagi prijave, da naj bi bila – med drugim – namenjena poveličevanju znanih nacistov, kakšen je bil škof Anton Vovk (sic!).
Da nekdo narodno zavednega dušnega pastirja, ki je bil žrtev komunističnega nasilja (l. 1952 ga je v Novem mestu sodrga, naščuvana s strani partije, polila z bencinom in zažgala), označi za nacista, je znak neverjetne ideološke slepote in fanatizma. In prijavo takšnega lunatika so naši borci zoper sovražni govor vzeli resno! Že zgolj to jim odvzema verodostojnost, da bi komurkoli “soliti pamet” o tem, kako se sme ali ne sme izražati v javnosti.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
