Zanimivo, preživeli smo zelo slabo leto 2014, toda Slovenija je stopila v novo leto z dobro mero optimizma. Resda bomo morali počakati vsaj nekaj mesecev, najbolje kar do konca leta, da bomo videli, ali je bil ta optimizem realen ali zgolj lažen, vendar najvišji politiki v državi na prelomu leta niso skoparili s spodbudnimi napovedmi. V zadnjih mesecih lanskega leta je bilo nekaj kazalnikov, ki kažejo, da bi leto 2015 utegnilo biti boljše kot lansko. Kronični pesimisti na te kazalnike državnega Urada RS za makroekonomske analize in razvoj, Statističnega urada RS in še kakšne mednarodne kazalnike seveda takoj pristavijo, da slabše kot je bilo letos pa res ne more biti. Optimisti se oklepajo teh spodbudnih napovedi in vidijo Slovenijo na poti iz krize. Dejansko pa nihče niti približno ne ve, ali smo prišli do dna in se lahko sedaj le še odrinemo proti vrhu. In če smo dosegli dno, kakšno je to dno: je tako trdno, da se lahko odrinemo, ali pa se bomo zaskočili v močvirju in ne bo šlo ne naprej ne nazaj? Kmalu bomo tudi videli, koliko so k temu prispevali medijski »image makerji«, ki vsaki vladajoči levi politiki dajejo boljšo grafiko, večjo resolucijo in lepši okvir kot pa je v resnici, skupaj z mojstri političnega marketinga pa z velikimi pospeški demagogije ljudem nasipajo peska v oči.
Cerarjevi vladi ne moremo naprtiti slabega za nazaj, prav tako pa si ne more po teh stotih dneh pripisati zasluge za boljše napovedi in obetajoče trende. Tudi sam Cerar kot svoj največji dosežek navaja umiritev političnih strasti in stabilizacijo političnega prostora, karkoli si že pod tem predstavlja. Pred to vlado prihaja odločilno leto in sedaj se bo pokazalo, kaj in koliko je zmožna. Po dosedanjem delu ni velikega upanja in vprašanje je, ali se lahko zgolj po inerciji in ob ugodnih mednarodnih razmerah dobri trendi nadaljujejo. Vse več je tudi znakov, da ta vlada ne bo preživela letošnjega leta, kaj šele dočakala konec mandata. Letos bo v jesenskih mesecih po vsej verjetnosti prišlo do temeljite rekonstrukcije, nikakor pa ne do predčasnih volitev, saj je levica dosegla »orbanovsko« parlamentarno večino in tega daru ne bo spustila iz rok.
V lanskem letu smo poslušali obrabljene floskule Alenke Bratušek, kako je Slovenija na pravi poti in rešena najhujšega, na koncu pa je bila sama Bratuškova po evropski komisarski ekskurziji največja tragedija in hkrati sramota slovenskega političnega prostora. Hkrati smo se v drugi polovici pokojnega leta 2014 naposlušali Cerarja, kako je govoril o vrednotah, kako moramo držati skupaj in kako moramo biti enotni. Ni pa bilo tistih konkretnih napovedi sistemskih sprememb, ki bi Slovenijo ob teh zametkih optimizma dejansko popeljale najprej k upanju, nato pa k dejanskemu razvoju in napredku. Namesto tega smo doživeli trd pristanek na diktat sindikatov in popuščanju javnih uslužbencev, odkrite in prikrite napovedi večjih dajatev in preslišana opozorila gospodarske zbornice ter gospodarstva.
Tako je vse več znakov, da Mira Cerarja čaka usoda Alenke Bratušek. Tudi ona je prišla kot odrešiteljica, dominantni mediji so ji peli hvalo in slavo, nato pa so jo neusmiljeno sesuli.
Več lahko preberete na Slomedia.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
