Slišala sem, da so zadnjič nekemu človeku vzeli penzijo, ker je postavil malo sončno elektrarno. Menda je od nje bajno živel? Govori se tudi, da se inšpektorji tam doli v Žabariji vsako jutro usedejo v svoje avtomobile in gredo na lov za frizerkami, pedikurkami, varuškami otrok in podobnimi tajkunskimi osebki, ki okoli prinašajo našo ubogo državo in jo spravljajo na kant. Sicer se govori, da vsa inšpektorska mašinerija stane precej več, kot so vredne žrtve, ki jih primejo za vrat, a ne bi o tem, ker res ni omembe vredno. Nenazadnje so mi zadnjič iz neke državne firme poslali priporočeno pismo za 0, 78 evrov dolga in ker nisem takoj plačala – še enkrat. Skoraj sem se zjokala, ko sem videla, kako znajo metati denar po nepotrebnem skozi okno.
Pa da nadaljujem: zadnje čase se vedno bolj bojim tudi za paradižnik, ki mi zraste na vrtu, kajti tudi ta nemarnež raste – kdo ve, če tisti tam v Žabariji to vedo – s pomočjo sočne energije. Verjetno je le vprašanje časa, kdaj mi ga bodo začopatili ali pa obdavčili sonce, ki greje mojo ubogo njivo.
Če se karkoli takšnega zgodi, kam se naj pritožim, vas vprašam. Na sodnijo? Oh, ne, ne! Teh se bojim kot hudič križa! Na neki internetni strani, ki je po mnenju večine- manjvredna, ker je drugorazredna, so objavili črno statistiko kršiteljev med vrhovnimi sodniki. Dotični s spiska, teh pa niti ni tako malo, so skregani z znanjem o človekovih pravic, saj so sodniki na podlagi doslej pridobljenih informacij javnega značaja, v različnih postopkih poteptali tudi Ustavo RS. Brrr, kar mraz me strese! Državljanov ta spisek na splošno sploh ne briga! Saj veste, kakšni smo Slovenci: dokler krave crkujejo pred sosedovim pragom, nam je hudičevo malo mar!
Slovenci nismo rojeni pod srečno zvezdo. Redki so trenutki v zgodovini, ki so nam lahko v čast. Običajno se izkaže, da smo brez hrbtenice, morale in pokončnega duha. Ugotavljam tudi, da so se namnožili tudi tisti, ki bi jim pasalo še kar naprej živeti na tuj račun. Slovence je v bistvu lahko imeti na špagi: ponudiš jim malo starega, plesnivega kruha in iger- pa so kupljeni. Doma se igramo demokratični socializem, ki ga bomo poskušali, če bo sreča mila, vsiliti tudi Evropi (sedaj pa sploh, ko bomo imeli tam Bandero Rosso, pardon AB), mlajši državljani pa – podobno kot v starih časih- bežijo čez mejo v naročje usranega in – če je verjeti Mesecu -”uničujočega” kapitalizma. Zgolj v Avstriji dela 14 tisoč Slovencev, polovica se jih na delo vozi vsak dan, precej pa jih na Koroškem, kjer so šole kapitalistične, a vseeno bolj brezplačne kot v domovini, obiskuje tudi osnovne in srednje šole, univerze pa sploh.
Sploh mi ni jasno, kako in zakaj nas šolski sindikalisti prepričujejo, da smo na področju šolstva med najboljšimi na svetu. Morda zato, ker si bomo morali prej ali slej priznati, da so nas komunisti- ne glede na to, v kateri od nekaj deset levičarskih strank zadnjih 24 let so se skotili- že dodobra uničili. A ne toliko fizično kot psihično. Ja, ja, točno tako! Glave so prazne, dragi moji, glave! Morda se v kakšnem kotu valja prgišče gnile slame, a to je vse, kar premoremo!
Kaj je, torej, ostalo nam, ki še vztrajamo v tem brlogu korupcije, klientelizma in totalnega mrka moralnih vrednot?
Prazen nič.
Imamo banke, ki sicer krepujejo, a se njihovi šefi kopljejo v denarju in ugodnostih. Ste videli pozlačene stole in mize, s katerimi se je dičila direktorica propadle Probanke?
Pa ni edina.
Imamo še cel kup državnih podjetij, kjer so še zmeraj zaposleni pridaniči iz groteskne verige vez in poznanstev, sorodnikov, prijateljev, ritoliznikov, somišljenikov in simpatizerjev tistih, ki so nam vladali že pred letom 1991.
Ga ni, ki bi ga ne bolelo srce, ko od daleč opazuje delavce, ki gredo na cesto, ker že mesece niso dobili plač.
Ali sindikati ob pogledu nanje mignejo s prstom? Seveda ne. Slovenski sindikati so s tistimi, ki delavstvo izkoriščajo, kot rit in hlače.
A ni zanimivo, ej, že pri sosedih, Avstrijcih, imajo normalno in sodobno delovnopravno zakonodajo, del katere je tudi omejitev plačevanja socialnih prispevkov nad določeno mejo oziroma t. i. socialna kapica, katere naši topoumni sindikalni šefi in všečni politiki sploh ne dojamejo, kaj šele, da bi jo razumeli… Ti, ti, nabrita kapitalistična zalega!
V Evropi države nenehno tekmujejo, kako bodo privabile bogate tujce, ki bodo investirali. Kaj pa pri nas? Ja, mi pa gradimo železno zaveso in nategujemo potencialne kupce dokler ne obupajo in odidejo drugam.
Je potemtakem čudno, da so nas v EU kljub članstvu v tej skupnosti, in kljub temu, da smo ji leta 2008 celo predsedovali, pred dnevi pahnili nazaj na Balkan, v jugoslovansko skupnost, iz katere smo nekoč poskušali zbežati, a nam to, kot kaže, ne bo nikoli uspelo?!
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
