Ena bolj bizarnih novic zadnjega tedna je bila o kemiku, ki je svojo hišo spremenil v tempirano bombo. Namreč: v Novem Polju še vedno poteka policijska preiskava, potem ko je 72-letni upokojeni kemik Gregor grozil z razstrelitvijo hiše. Varuhi reda in miru so pri njem našli še avtomatsko pištolo škorpijon, ogromno posod z vnetljivimi tekočinami ter steklenic s še neidentificiranimi snovmi. Na koncu nedoumljive komedije so evakuirali še sosede – in to prav tiste sosede, ki o nevarnem možakarju niso vedeli ”ničesar”, videlo se jim je, da pred vsiljivo tv- kamero mencajo in se bojijo karkoli reči. Zaradi maščevanja?
Menda se je po ulici šepetalo le to, da je bil nasilen do žene. Takšnih tipov pa je okoli nas toliko, da se- očitno- ljudem tovrstno nastopaštvo sploh ne zdi več sporno in ga tolerirajo in ne telefonirajo niti na 113.
Vseeno pa je 72-letni upokojeni kemik precej razburkal slovenski vase zagledani vsakdan, v katerem se trkamo po prsih, da smo vsaj v okolju, v katerem živimo, vsi enako pridni, pošteni, spodobni in manirni.
Še dobro, da nas kruta realnost- sem in tja- dodobra pretrese in prebudi.
Pred kakšnimi štirinajstimi dnevi je znanko iz neke vasi na Škofjeloškem boleče šokiralo dejstvo, da ji je nek nepridiprav čez noč poruval sivko, žajbelj in druge dišavnice, ki jih je z vso ljubeznijo in skrbjo gojila na bližnji njivi. Vsi, daleč naokoli, ki so jo poznali, so bili z njo solidarni in potem so- tudi to se dogaja- za vandalizem obdolžili mlade, ki – citiram- itak ne počnejo drugega, kot da pijančujejo, se drogirajo in v omamljenem stanju počnejo neumnosti.
Nakar se najdeta dva, ki sta se v usodni noči mečkala v lopi zraven njive in sta storilko videla na lastne oči. Da bi ubranila čast mladih, sta domačim izdala, kdo je ta bila. Izkazalo se je, da se je nad pridelkom znesla znankina najboljša prijateljica- ena tistih, s katero sta skupaj odraščali in preživeli marsikaj dobrega pa tudi hudega. Vsa vas je onemela, niso mogli verjeti, da so prav slišali.
Prijateljstva je bilo v trenutku konec, še zmeraj pa ostaja neodgovorjeno vprašanje – zakaj je dotična ženska storila takšno hudobijo: zaradi zlobe, nevoščljivosti, maščevalnosti ali česa drugega?
Nekoč sem se peljala z nekim društvom na enodnevni izlet. Vzdušje na avtobusu je bilo prijetno, živahno, zabavno, zelo dobro sem se počutila. Ženske smo klepetale med seboj, zbijale šale in vse je bilo tako, da sem razmišljala, da bi se jim še kdaj pridružila. Naneslo je tako, da sem čez nekaj časa izvedela, da je ena od tistih, najbolj prijaznih, izjavila, da če grem naslednjič jaz- nje ne bo. Mrzla prha, ki sem jo doživela, mi še zmeraj – vsaj kdaj pa kdaj- ne da spati. Pa ne zato, ker ne bi razumela, da smo si ljudje različni, nasprotno, še kako dobro se zavedam, da smo si eni všeč, drugi ne.
Groza me je nečesa drugega: kako je mogoče, da obstajajo človeška bitja, ki se nam prijazno smehljajo, nas hinavsko trepljajo po ramenih, za prvim vogalom- v temi, pa nas s kolom po glavi- pa ni važno, so to besede ali resnični kol.
Nekoč mi je nek, na videz blag in prijazen gospod – bog mu daj večni mir in pokoj- zaupal v branje dnevnik, ki ga je pisal med drugo svetovno vojno. Ne bom pozabila: najmlajša dva mulčka sta imela norice, zato sem povsem ne zlonamerno izposojo podaljšala za dan ali dva. Nakar se že zjutraj, komaj smo se izkobacali iz postelje, na vratih nekdo obesi na zvonec. Ko zgodnjemu obiskovalcu končno odprem, se malodane sesedem od strahu: lastnik dnevnika je prišel ponj s pištolo, ki jo je držal v roki, drugo pa je imel zataknjeno za pasom. Verjetno sem tisti dan prvič v življenju vzela apaurin. Ob misli, koliko je med nami takšnih, ki doma hranijo orožje, mi ni lahko pri srcu…
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
