M. Miklavčič, blog: Žled na duši

Vladimir Kavčič (1932-2014)

Ker sem že dolgo časa na svetu, sem doživela že veliko trenutkov, ko se slovenski narod za hip ustavi in prisluhne klicu Franceta Prešerna ter njegovi večno aktualni Zdravljici. Trenutki so si med seboj podobni kot jajce jajcu. Še več: enako kot pridejo- potem tudi poniknejo.

Zdravljica, ki je obenem tudi naša himna, je, to danes že vemo, presegla zgolj opisovanje razpoloženja ob novem vinu in prijetnem druženju, njen optimizem je prerasel v takrat- in tudi še dandanašnji – drzno politično pesem. V njej je Prešeren združil misel o prijateljstvu z željo po enakosti, svobodi, bratstvu in medsebojnem spoštovanju vseh ljudi. Po vrlinah torej, po katerih slovenski narod- vsaj na načelni ravni- še zmeraj zaman hrepeni.

Cankarjevi in še kakšni drugi hlapci in dekle, ki so v preteklosti, v ključnih trenutkih, prevzeli oblast, imajo za državljane bolj malo posluha. Edina skrb, ki jih preveva, je, kako si napolniti žepe. Zato žal, Zdravljico bolj slabo slišijo, pravzaprav je niti ne dojemajo, kaj šele da bi jo razumeli. Prešeren namreč ni bil le pesnik, bil je tudi jasnovidec, prerok. Saj poznate njegov Krst pri Savici? S kitico al komej vrata so odprte, vname se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje, je vizionarsko opisal – na kratko in jedrnato- politično stanje v državi, v tisti državi, ki enostavno ne zmore in ne zna sama funkcionirati.

Vladimir Kavčič, pisatelj in letošnji prejemnik Prešernove nagrade, sicer pa domačin, doma iz Podgore, v svojem prazničnem nagovoru ni bil božajoč do predstavnikov oblasti, ki so na podelitvi Prešernovih nagrad sedeli v prvi vrsti. Med drugim jim je povedal, da je to, da je število brezposelnih delavcev naraslo na 130 tisoč in se bo še povečevalo, 300 tisoč prebivalcev Slovenije pa se je znašlo na robu revščine in ne mine dan, da ne bi bili opozorjeni na številne lačne otroke, civilizacijska sramota brez primere. Kljub mrkim pogledom, ki so mu jih namenjali nekateri, ni odnehal. Brez milosti je nadaljeval, da slovenska politika, ki bi morala skrbeti za vzdržno socialno stanje svojih državljanov in zaščito nacionalnih interesov, s težkimi milijardami davkoplačevalskega denarja raje rešuje oropane banke. Dodajam: v želji, seveda, da bi še naprej počenjali isto, kar so počenjali doslej. Kradli iz naših žepov. Za oživljanje gospodarstva in za zmanjševanje brezposelnosti pa ne naredijo niti koraka. Slovenija se je zaradi tega znašla v položaju, ko ni več sposobna preživeti lastnega prebivalstva. Zaradi takšne očitane izprijenosti trpi tudi slovenski jezik. Namesto da bi ga negovali, spoštovali in varovali, se že razpravlja o nujnosti univerzitetnega študija v angleščini. Vladimirju Kavčiču se takšno pišmeuhovstvo zdi nedopustno.

Žebljico na glavico pa je zadel malo pred koncem svojega govora, ko je popolnoma razgalil gnojnico slovenske politike, rekoč:” Ne preseneča, da je ena sama naša stranka (Pozitivna Slovenija?) evidentirala kar 42 kandidatov za evropskega poslanca, nima pa niti enega kandidata za zdravstvenega ali gospodarskega ministra doma.”

Koliko tako imenovanih ”navadnih državljanov” je bilo, ki so govor Vladimirja Kavčiča slišali ali ga morebiti pozneje prebrali v časopisju? Upam, da veliko. Srčno si želim, da smo se vsi skupaj ob vsaj zamislili in si ga zapomnili.

Žal je že tako, da dokler nam vladata kaos in mafija, bolje ne bo nikoli. Mislite, da pretiravam? Nikarte, no.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.