Prihodnji dnevi bodo v znamenju posledic snežno-ledene ujme minulega konca tedna: zaprtih šol, težav v prometu in z elektriko, škode v gozdovih. Žled, ki je lomil drevesa, zapiral ceste ter uničeval električne napeljave, je povzročil ogromno nevšečnosti in škode. Policisti, cestne službe, pripadniki civilne zaščite, gasilci, vojaki so(bili) dežurni noč in dan in mislim, da ga ni državljana, ki jim za požrtvovalno delo ne bi bil iz vsega srca hvaležen.
Ko sem se v nedeljo, pozno popoldne peljala proti domu in me je na spodnjih Fužinah pričakalo drevo, ki je padlo na cesto, sem nehote pomislila na stare dobre čase, ko se je zbrala vsa vas, vzela v roke lopate, ter družno, ure in ure, na roke kidala sneg iz Žirov do Trebije, odstranjevala drevje, ki ni zdržalo pritiska snega in ledu. Takšnih prizorov danes ni več videti, kajti prišli so drugi časi, ko udarniške akcije niti niso več dovoljene, saj imamo zaradi različnih zakonov in pravil zvezane roke. Lahko le sedimo doma in se jezimo, ker ustrezne službe mudijo, Žiri pa so že dva dneva popolnoma odrezane od sveta.
Pogled na naravo, ki je pokazala zobe, je res žalosten. Zdi se, kot bi napovedala človeku vojno v želji, da ga kaznuje za vse hotene grehe, ki ji jih je v preteklosti storil. Žal smo na spopad z njo hudičevo slabo pripravljeni. Kar smo zakuhali, enostavno ne znamo več pojesti. Polenili smo se, fizično in mentalno, vse, kar posedujemo, nam je samo po sebi umevno. Ležerno smo se navadili na dobrine, ki nam jih zagotavlja 21. stoletje. Življenja brez elektrike in- bognedaj- brez telefona in interneta, si mnogi niti ne predstavljajo več. Nekateri so te dni hudomušno pripomnili, da bo čez devet mesecev prijokalo na svet veliko otrok, ker čez vikend ni bilo niti tv signala in so ljudje ”opazili”, da v stanovanju ne živijo sami.
A glej ga, vraga! Ker sem v življenju doživela že marsikaj, si ne morem kaj, da ne bi z žalostjo, pa tudi jezo v srcu pomislila na tiste, ki bi se srčno radi vrnili nazaj, v čase izpred 20 in več let. Na nedavnem odprtju razstave uglednega slovenskega slikarja so prisotni zaskrbljeno ugotavljali, da kljub množici ljudi ni bilo videti niti enega samega mladega človeka, študenta, kaj šele srednješolca. Kot bi mladih resna, vrhunska umetniška produkcija ne zanimala. Veste, dragi moji, na ta manjko sem opozarjala že davno nazaj. Pa so se mi zviška posmehovali, češ, vi na kmetih nimate pojma, kaj se v našem, kulturnem, mondenem in pametnem svetu dogaja. In so mladini še naprej prali možgane in jim vtepali v glave ideje pajdaškega socializma ter floskule o tem, da je za vsak čik, ki si ga mulc ne more privoščiti, kriva Evropa & Amerika. In tako imamo danes na sto tisoče mladih, ki so trdno prepričani, da se bo v Sloveniji ponovno cedilo mleko, če se le vrnemo v svinčene čase, o katerih vsak dan poslušajo pravljice in pripovedke. Mladi se ne zavedajo, da so jim učitelji zamolčali bistveno podrobnost: če bi se vrnili nazaj, adijo mare računalniki, telefoni, internet! Severna Koreja bi bila v primerjavi z vrnitvijo – Indija Koromandija. Trenutki, ki bi bili podobni zdajšnji naravni katastrofi, pa bi bili povsem običajni in sestavni deli vsakega dneva. Šešokov in podobnih pa ne bi bilo manj, temveč več!
Zaradi vseh tistih Učiteljev, ki nas že desetletja držijo v okovih, nam perejo možgane, se norčujejo iz naših vrednot, so danes tudi moralne vrednote v podobno katastrofalnem stanju, kot narava, ki kaže zobe.
Srčika Slovencev se je skozi desetletja dodobro izpridila, nekoč smo veljali za pridne in poštene, spoštovanja vredne. Potem pa smo-med drugim- kdo ve iz kakšnih razlogov začeli učiti potomstvo, uči se sine, da boš šel v šole, da ti ne bo treba delati, tako kot meni. Mladež je poslušala in do pičice in še čez poslušala svoje vzgojitelje. Vzorov, ki so potrjevali, da se z barabijami daleč pride, je bilo tudi vedno več.
Ustvarila se je posebna klika tistih, ki bi bili radi šefi, radi bi komandirali, izkoriščali podrejene, jim v maniri lastne nesposobnosti pili kri. Še zmeraj se povezujejo v cehe, združenja in Forume. Videvamo jih v medijih, sončijo se v umetno ustvarjeni slavi in časti. V dopoldanskem času skrbijo za bančne račune, popoldan (ali že malo vmes, saj ni pomembno, itak živijo od denarja davkoplačevalcev) posedajo po lokalih, razpredajo o morebitnih koristi, ki bi jih še lahko imeli od Marxa in Engelsa, saj se prekleto dobro zavedajo, da tako trapastega naroda, kot smo Slovenci, ki nasedamo vsaki njihovi manipulaciji, ni pod soncem. Mladina, vzgojena v duhu socializma, po tihem sanja, kako lepo bi bilo, če bi bili tudi oni menagerji, tajkuni ali vsaj politiki z IQ mojega levega čevlja, da bi nategovali ubogo ljudstvo, ki kmalu ne bo imelo niti za kruh. Svojim vzornikom pomagajo- magari z demonstracijami in nagnusnimi komentarji po forumih- da je resnice o danes in tudi o včasih vedno manj. Še celo tisti, ki smo jih še do nedavnega imeli za vsaj malo častne, naredijo vse, da bi se zaprli arhivi, ki še hranijo dokumente o pravi resnici….Tudi del slovenske t. i. desnice ni več to, kar je nekoč bil…
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
