M. Miklavčič, blog: Kako strgati maske z obrazov?

V prejšnjem tednu sta se me dotaknila dva dogodka, ki s politiko, za katero mi nekateri očitajo, da jo ljubim, nimata nobene posredne zveze, sta pa ključna za našo skupno prihodnost.

Najprej sem trčila v podatek, da vsak drugi otrok v Sloveniji ni sposoben priti na Šmarno goro.

Čakaj malo, sem si rekla, saj to je nemogoče!

Vsak dan, ko grem na sprehod okoli becirka, kjer živim, videvam ne le gospe v najboljših letih, ki migajo, tečejo in skrbijo za svojo postavo, srečujem se tudi z mladimi, ki trenirajo tek ali kar že bodi drugega.

Skoraj bi pozabila, da smo Žirovci na področju miganja unikatni, saj naša osnovna šola sodi med deset najuspešnejših, kajti fizkulturniki že tradicionalno dobro skrbijo zato, da otroci niso preveč zaležani, rečeno po domače- leni kot fuksi.

Stanje drugod po Sloveniji je, očitno, dosti slabše. Zlasti po mestih. Tam sicer vsak četrti otrok igra nek inštrument, kar pomeni, da tudi praktično nima časa za športne aktivnosti, večina se razmigava zgolj in samo takrat, ko sedejo, oziroma vstanejo izza računalnika.

Če imamo količkaj pameti, vemo, da so športne aktivnosti, četudi le hoja, tek, ker za drugega nimamo denarja, osnova zdravega življenja.

Kaj se zgodi z otrokom, ki se mu ne ljubi migati, ki mu ne branimo, da ure in ure presedi za računalnikom, takrat, ko odraste? Odgovorite si sami, da ne bom slišati skrajno hudobna.

V vsaki družbi, tudi v naši, se najdejo prefrigani posamezniki, ki se zavedajo, da so prav neaktivni, zaležani, zafrustrirani, vsega naveličani posamezniki, ki so, za nameček nezadovoljni sami s seboj, polni resničnih in namišljenih bolezni, zlata jama za njihove žepe. Trenutno je njihov modni hit tako imenovano tapkanje, kar pomeni, da vse kar leze in gre hodi na tečaje tapkanja, kajti s tapkanjem preko akupunkturnih točk na telesu – lahko tudi leže – pomirimo oziroma spodbudimo tisto, kar ne funkcionira tako, kot bi radi. Moja prijateljica, ki je zdravnica, se ob tej novi modni noriji le prizanesljivo nasmehne, rekoč, da bi imel dnevni vzpon na Lubnik z nekaj osnovnimi razgibavanji na vrhu in s predihanimi pljuči, stokrat boljši učinek.

Spominjam se neke vešče, nekoč je vodila tečaje vizualizacije, danes verjetno počne, ker ta ni več v modi, kaj bolj donosnega. Enkrat vmes, med seanso, je izjavila, da če si slušatelji zadosti močno predstavljajo, kako Strel plava po Mississipiju, tudi oni – preko vizualizacije – istočasno plavajo z njim in trenirajo svoje telo.

Ubogi reveži, ki so nasedli na njene traparije! Na koncu so se – še zmeraj – komaj zmogli vzpeti po desetih stopnicah, le v denarnici je zijala globoka luknja.

A, žal, ljudje takšni smo! Brez matranja priti do želenega cilja!

Samo da ni treba delat, bi rekel kdo. Vsak izgovor, ki ga maček na repu prinese je dober, da se izognemo brisanju delovnega potu z obraza.

Zadnjih 50 let smo Slovenci itak preživeli kot v sanjah, saj so nas starši pošiljali v šole z legendarnim napotkom:”Uči se sine, pa ti ne bo treba delati tako kot meni.”

Kako lepo se je slišal ta stavek, mar ne?! Pravite, da pretiravam, da ni bilo tako?

Verjetno je danes še slabše, saj poznavalci trdijo, da vsak tretji v starosti do 25 leta ne zna in ne zmore pospravljati za sabo. Niti, ko vstanejo od mize, niti, ko stopijo izpod tuša. Obenem jih ni nihče naučil pripraviti osnovnega in preprostega obeda! O tem, da ne postiljajo postelj, da se jim ne sanja, kako deluje pralni stroj, niti ne govorim.

V soboto smo brali v časopisu o dveh deklicah, dvojčicah Marjanci in Moniki, ki sta po očetovi smrti, kljub rosnim letom, sklenili, da kmetijo obdelujeta naprej. Bravo, punci! Upam, da bomo stopili skupaj in ju predlagali za Slovenki leta!

Žal je razkorak med kruto realnostjo in željami državljanov iz dneva v dan večji. Takšnih, ki ustvarjajo delovna mesta z dodano vrednostjo, bo- če bo šlo tako naprej- vsak čas zmanjkalo. Če bi vprašali, na primer, povprečnega državljana, kaj ima raje, da gre na pivo ali na alternativno predstavo s sodobnimi scenskimi prijemi, ti bo obrnil hrbet, kot da si kužen in še nor za povrhu. Pa je takšnih organizacij, ustanov, združb itd. itd. v slovenskem dvomiljonskem prostoru, ki ustvarjajo kulturo za malo ali skoraj nič publike precej. Več kot 2500 jih je samo registriranih, a ker ne morejo preživeti, odjemalcev njihovega dela je manj kot nič, država med njimi vsako leto izbere 66 srečnežev, katerim omogoči minimalno preživetje s 1500 € letnega bruto prihodka. Pa da ne bo kdo mislil, da imam kaj proti kulturi. Še malo ne! Le tako je pri nas, da imajo brezštevilne kulturne prireditve bore malo obiskovalcev. Morda zato, ker smo trop nevzgojenih egoistov?

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.