… tudi če prinašajo darila (Timeo Danaos et dona ferentes, Vergil)
Nekoč je nekdo razlagal, da je demokracija pojav, ko imata dve budali več pravic od enega pametnega. Pa da ne bo pomote, na ta rek se nisem spomnila zato, da bi koga zmerjala z budalo, pred seboj pa prav tako nimam nobenega spiska le-teh. Žal- to pa moram poudariti- da se mi prav tako ne sanja, kje (če sploh) v naši državi živi kakšen tak, ki mu je uspelo, da ob vsej blaznosti, ki smo ji priča, ohranja zdravo kmečko pamet. Pa da bi se nanj lahko zanesla, pa obenem zanj dala tudi roko v ogenj. Zaenkrat ga ne vidim in to me zelo žalosti.
Medtem ko so nas – v domovini, stresni testi slovenskih bank postavili pred zid, je v Moskvi naš zunanji minister lastnoročno, s šraufncigerjem in kleščami mičkeno pošraufau Falcona, da ni in ni mogel vzleteti in zategadelj so tudi kriminalisti, ki so ga obiskali na domu, spili kavico le z njegovo ženo.
Kdo ve, bomo vi & jaz v prihodnjih letih sploh imeli denar za kofetkanje?
Vedno bolj postajamo podobni Milanu, nekoč enemu najbogatejših mest v Italiji. Danes je napol mrtvo po krivdi mafije, korupcije in barabij. Prebivalstvo je po večini obubožalo. Tudi nam se dogajajo podobne reči. Božiček nam je prinesel dvoje zloveščih daril: gromozansko bančno luknjo brez dna in trojko. Žal ne tuje, ki bi tistim, ki nas ožemajo, odločno skrajšala tatinske roke, temveč domačo, tovarišijsko, zaradi česar se je na petek 13-tega oddahnilo predvsem pijavkam, ki preko preštevilnih, lepo utečenih in požegnanih omrežij, Sloveniji pijejo kri.
Prav grozljivo je bilo videti, kako so se vlada in tudi državljani juhuhu veselili, nazdravljali luknji, govoreč, madonca, dobro smo jo odnesli, komaj slabih pet milijard je velika, kaj pa je to za kerlce kot smo Slovenci!
Jedli bomo kamenje in travo, da so le zmagali ”naši”!
Nihče, še najmanj politiki in njihovi piarovski podrepniki ne omenjajo, kje bomo dobili nadaljnih sto milijard (plus, minus), ki jih bomo potrebovali, če bomo v prihodnjih letih želeli ustvariti 120.000 novih delovnih mest za brezposelne državljane.
Pa to še ni vse!
Tiho in smo in nič ne rečemo, ko so se šli finančniki na skrivaj, da ja ne bi nihče videl, kam, ponovno zadolževat in to za pošastno visoke obresti zgolj zato, da pokažejo svetu in državljanom svoje mišice.
Je komu mar, da nas tudi na ta način še globlje potunkajo v blato?
Veste, dragi moji, danes je gospodar tisti, ki ima denar, ki ga posoja, magari za oderuške obresti. Se bomo tem, pri katerih se danes zadolžujemo, že čez leta, ko bomo škripnili, oddolžili z zalogami vode, ki jo imamo, pa z lepotami narave, z gozdovi? Zastonj bo potem kričanje, češ, kapitalisti so krivi, Amerika je kriva, vsi so krivi!
Podobno kot danes pri nas, se je nekoč dogajalo na Titanicu, ko se je ta potapljal: orkester je igral še zadnje melodije, pri nas pa se vlada igra z usodami državljanov. A smo kar tiho, kaj tudi ne bi bili, v dolgih letih, kar nam politiki, tesno povezani s sistemsko korupcijo, vladajo, so nas prečudovito vzgojili.
Finance danes pišejo, da v tej zagamani državi podjetje ne dobi ustreznega kredita, če se pred tem ne zliže z lobiji in politiko. Po drugi strani pa lahko z Onkološkega inštituta izgine miza za mamografijo, vredna 800.000 evrov, kupljena iz darov posameznikov in Evrope Donna! Da bi se roka posušila tistemu, ki je kradel in onim, ki so držali žakelj!
Pa se dotaknimo še ene farse: nekaj nadebudnih protestnikov, bilo jih je komaj za vzorec, je ponovno premaknilo svoje riti izpred računalnikov in se je šlo malo sprehodit in pretegnit po Ljubljani. Nekateri novinarji so sicer pred kamerami skoraj rojevali od vzhičenosti, a nič ni pomagalo: četudi so nosilce transparentov snemali z vseh možnih kotov, več kot nekaj sto jih niso mogli spraviti skupaj. Saj se še spomnimo, kaj je nedavno izjavil eden od njih, Lenart Zajc? Dejal je, »da so vstajnikom strici iz ozadja nudili pri lanskih demonstracijah vso potrebno infrastrukturo in da so imeli popolno podporo medijev in tudi sindikatov«.
Sedaj pa spodbude ni in valda niso neumni, da bi se brez ukazov od zgoraj šli vstajništvo.
”Naši” že ne!
So se pa nekateri, zlasti tisti, ki so nekoč vedrili v LDS, zbrali na ustanovnem kongresu nove stranke, imenovani Solidarnost. Mediji so ponovno doživljali orgazme, ko so poročali o obetavnih novih obrazih, ki bodo reševali zblojeno državo, Tošev politični barometer je stranki namenil kar 44 % priljubljenost, a, ljubčki moji, roko na srce: v dvorani je bilo videti, pa če se je človek še tako trudil, da tega ne bi opazil, cel kup reinkarniranih članov številnih drugih ex političnih strank z levice, ki so na slovenskem strankarskem nebu – za potrebe stricev, lopovov in barab – vzhajali in zahajali:LDS-ovci, Zaresovci, Zeleni, Stranke za trajnostni razvoj Slovenije, pa še kdo bi se našel.
Nas bodo filozofi in nakladači povlekli iz dreka?
Pa ja ne.
Če se vam zdi, da sem v besedovanju o slovenskem aktualnem trenutku za spoznanje preveč ostra in da je moj jezik zlobno našpičen, vas potolažim.
Niti pod razno.
Se vidi, da državi, omrežjem in barabarski hobotnici teče voda v grlo, kajti tudi na levici se dogaja, da vsak, ki ima pet minut časa, celo tisti, ki so še včeraj kimali in pritrjevali, bolj preklinjajo in kritizirajo kot moja malenkost. Prav smešno je videti, da v svojih kritikah posnemajo predvsem desnico, saj kot papige ponavljajo za njihovimi najbolj udarnimi predstavniki.
Prišli smo tako daleč, da vlado in ministrstva dejansko upravljajo omrežja iz ozadja, ki delujejo po mafijskih načelih, je dejal sociolog teoretik korupcije Urban Vehovar. Še več, državni aparat po njegovem mnenju propada, moč pa se seli v naročje stricev in interesnih skupin, ki delujejo po mafijskih načelih. Vehovar kot enega glavnih barabij zadnjih mesecev izpostavlja boj med kadri Pozitivne Slovenije in Socialnih demokratov za prevlado v gospodarstvu ter umik Janeza Zemljariča s politične scene, ki, očitno, postaja prestar.
Več preberite na: blog Zarečeno
