Izseki izjav iz pogovora s pisateljem Mihom Mazzinijem, povezava do celotnega pogovora na dnu prispevka.
Načeloma smo ljudje tako narejeni, da težimo k ugodju. In ni večjega ugodja, kot recimo… midva se usedeva in jaz vam rečem: “Pa vi ste genij.” In vi meni rečete: “Ampak samo genij lahko prepozna genija – pa ti si tudi genij!” In nenadoma sva oba genija in sva srečna družina. To je občečloveški pojav, ne, problem Slovenije pa je, da je zelo majhna in ko se vzpostavijo te srečne družine, ki si drug drugemu govorijo: “Ti si genij.” -ne morete pobegniti iz teh srečnih družin in je težko dobiti neko realno oceno (v Sloveniji) svojega znanja, svojih sposobnosti in tako naprej. In zato je v Sloveniji zelo visoka stopnja narcisizma, kar je bilo seveda izmerjeno. Vsi mislijo, da so bogovi ali vsaj polbogovi. Po neki veliki anketi je vsaj 97% nadpovprečno zadovoljnih s svojo kariero. To so tipični znaki narcisizma, teh tipičnih srečnih družin…
Da se je nenadoma slovenska kultura, film, umetnost odmaknila od stvarnosti je po eni strani spet normalno. V osemdesetih je bil val družbeno kritičnih del, ne. Pisatelji so napadali umirajoči socializem. In takemu valu ponavadi sledi tak eskapističen, umik v intimo. Je pa tudi res v Sloveniji značilno prilizovanje nekemu kulturnemu birokratu in kot je ZSMS stranka in potem LDS in tako naprej, Zares, podpirala družbeno kritično pisanje v osemdesetih, ko pa so prišli na oblast, ga normalno niso več podpirali. In zato imate financirane te slovenske filme, kjer stoji človek ob oknu in gleda skozi okno in strmi in strmi in mi ne vemo, kaj se dogaja, a ima hemoroide ali zakaj se tako mršči, kaj je s tem človekom. V resnici pa je to seveda umetnost, a ne.
…
Načeloma želijo starši otrokom najbolje in če imate vi stalno neke diktature pa okupatorje, ki se menjajo, potem je najboljši nasvet, ki ga lahko daste otrokom: “Bodi neopazen.” In recimo, to se zgodi v vseh takih kulturah, recimo Kitajci, ki so tudi v zelo rigidnem sistemu živeli, v 12., 13. stoletju (zdaj govorim na pamet), v tem sektaštvu, ki se je zazidalo z zidom in je bilo blazno rigidno, imajo iste pregovore kot Slovenci: “Najprej se zlomi najvišja bilka.” “Strela trešči v najvišje vrhove.” Vse te pregovore, ki vam govorijo: “Bodi neopazen, bodi neopazen.” In to je normalno v takih družbah, ampak če vi to resno vzamete in ste celo življenje neopazni, seveda v taki družbi ni kreativnosti.
…
V neki srečni družini ste, okolica vam govori, kako ste vi relativno velik frajer in vi mislite: “Oh, kakšen frajer sem jaz, kako sem sposoben!” In potem najdete neko firmo ali pa jo ustanovite, firmo ‘sprivatizirate,’ bankrotirate, uničite. Ampak tista srečna družina se ne razbije, prijatelji okrog vaš še vedno: “Pa ti si tak frajer!” Zato je v bistvu osnovni problem v Sloveniji, ki se vleče že predolgo, stik z realnostjo. Če se vi gibljete v majhnem krogu, ki vam z veseljem piha na dušo, je prva stvar, ki jo žrtvujete točno to: stik z realnostjo.
…
V slovenskih glavah je edino srečno stanje enakosti. Pazite, ne enakopravnosti, ampak enakosti. Da smo vsi totalno enaki. Ta slovenski egalitarizem je najgloblje zakoreninjena stvar v naših možganih. Ta enakost: vsi imamo enake želodce, enake plače, vsi bi vse enako. Še nedavno je bila narejena anketa med mladimi slovenskimi podjetniki in na vprašanje, kakšne plače bi morali ljudje imeti, je bil odgovor vsi enake.
…
In potem vi ustanovite univerzo. Ampak v slovenski glavi je ta egalitarnost totalna: kako lahko obstaja univerza, ki jo ne bi vsi naredili? In takoj spustite nivo in sedaj se vpisuje na univerze 70% generacije. Čakajte malo: 70% generacije je absolutno preveč, nima kaj tam početi. Univerze so postale v določeni meri podaljšano varstvo, nek vrtec za odrasle ljudi, ker bolje da so otroci na univerzi, kot da so brezposelni ali da počnejo neumnosti na cesti. Ampak to pomeni, da ustvarjalnost, tudi izredno znanje je vedno individualno. To pomeni izstopanje iz množice in se kar naježimo, če bo zdaj pa nekdo izstopal.
…
Ves ta sistem, dokaj velik kulturniški sistem, smo seveda podedovali iz socializma in v resnici ničesar niso spremenili. To je ogromen sistem, ki se vali naprej in njegovo bistvo je točno uravnilovka. Da bi vsakemu, ki se s kulturo vsaj približno ukvarja, dali vsaj malo denarja. To je paralelen socialen sistem. Ampak to je samo v slovenski glavi… Kultura v principu je po svetu največji izvozni artikel.
Posnetek celotnega pogovora: 1. program Radia Slovenija