M. Mazzini, siol.net: Predmeti, ki smo jih rodile

Zgodovina ponuja svetle primere mater, ki so se organizirale, da bodo dale glas tistim, ki so ostali brez njega.
Recimo argentinske matere otrok, ki so izginili med vladavino hunte (desaparecidos), ali pa v pa v Ljubljani junija 1943 protesti žensk proti okupatorskim oblastem, ki so zaprle njihove bližnje. Menim, da nedavni protesti predvsem mater proti namestitvi mladoletnih migrantov v Kranju ne bodo tako zelo svetlo zapisani in da so to čutili že udeleženci sami, saj so se ob prvih kamerah razbežali kot netopirji (kar je slab znak za demokracijo: če javno ne upate zagovarjati večinskega mnenja, kako boste manjšinsko?). Edina izjava, ki sem jo prebral, pa izhaja iz tako čudne podmene, da sem se dolgo praskal za ušesi. Avtorica pisma bralcev je zapisala, naj se mladoletne otroke “nastani v neko varno okolje, kjer se bodo spoznavali s poštenostjo in se postopno in kakovostno vključevali v družbo” (Delo, Sobotna priloga, 12. marca 2016). Poštenost je torej tisto edino, kar loči Slovenca od prišleka? Ne morem verjeti, da nekdo po vsem, kar se je zgodilo, še kar verjame Trstenjakovemu mitu?

Brez glasu

Kot sem zapisal v prejšnji kolumni: “šest mladoletnikov je samih pripešačilo iz Afganistana, Sirije, Iraka …, njihovi slovenski vrstniki pa so iz sosednjih ulic na soočenje poslali svoje mame.” (preberite)

Dijaki namreč niso protestirali. Možnosti sta dve: da so prosili starše, naj ukrepajo, ali pa jih starši sploh niso spraševali in so sami tekli protestirat. Obe sta strašni – da šestnajst- ali sedemnajstletnik ne zmore sam izraziti nezadovoljstva, je sramota. Če jih niso niti vprašali, pa to kaže na moten proces individualizacije – ko starši ne ločijo dobro sebe od otrok (o tem mogoče spišem posebno kolumno).

Danes se posvetimo molku mlade generacije, ki se je zdel novinarjem in bralcem tako samoumeven: nihče se ni vprašal in nihče jih ni vprašal, kaj mislijo oni. Očitno niso mrtvi in ne zaprti, glas imajo, vendar ga ne uporabljajo. Presunljiva je logika, v bistvu res gorenjsko varčna, po kateri je mamin glas kar glas celotne družine – tradicionalno stoletja odsoten oče in obmolkli otroci v svetu, ki se vrti okoli njih.

Pridemo tudi v šolo

Skoraj istočasno sem poslušal oddajo, ki jo je vodil Miha Šalehar (vir), o učiteljicah, ki otrokom med poukom zaplenijo telefon, nato pa starši vkorakajo na obračun, včasih tudi z odvetniki. Za primer en sam citat:

“Jaz pa mislim, da preveč težijo s prepovedjo tehnologije po šolah, zato sva šla z možem v šolo in jim v obraz povedala, če ga ima otrok po tihem, lahko dela, kar hoče. Plačala sva ga jaz in mož in je najina lastnina. Telefon ni samo za igre. Moj recimo poslika sošolkin zvezek in ima tako zapiske, znajde se.”

Tu imamo otroka, ki med poukom potihoma igra igrice, po pouku pa fotografira sošolkin zvezek in se tako znajde, kar je vsekakor pohvalno. Kako se uči s tistih sličic, kjer večino časa zapravi za miganje s prsti zaradi povečevanja in premikanja, ne bi vedel. Sumim pa, da itak naloge delajo starši ali najeti inštruktorji, tako da naj se oni ukvarjajo s tem.

Bolj zanimiva se mi zdi trditev, ki jo zaslišite, če preberete pazljivo citat še enkrat. Otrok lahko dela, kar hoče, saj sta ga plačala ona in mož in je njuna lastnina.

Pisal sem že o tem, kako je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja glavni slovenski projekt zgraditi hišo, zdaj pa so hiše narejene in projekt je gradnja otrok (kolumna). A če na Zahodu govorijo o obrtniški obdelavi vsakega otroka posebej, torej vlaganju ogromno pozornosti vanj, in če azijske tigrice od otrok zahtevajo trdo garanje za dosežke in pol na najboljših univerzah, smo pri nas spustili kriterije in svet naredili veliko bolj prijazen. Na premnogih šolah je odličnost že kar naravno stanje (kolumna).

Z odvetnikom pod roko

Dejansko se množijo ljudje, za katere bodo morali izdelovalci kopalniške opreme narediti vzporedne WC-školjke, saj nikamor ne morejo brez odvetnika. Kot sem slišal reči enega takih: “Imam denar in hočem, da se to vidi!”

Poglejmo konkreten primer, ki sem ga čim bolj zamaskiral: izjemno nasilen učenec ogroža sošolce in šola ga izključi. Starši pritečejo z odvetnikom, ki potem preverja, ali so najprej napisali dokument A in potem B, ali so izpolnili formular X in tako dalje. Starši so izjemno zadovoljni. Gotovo je šola pri tehnikalijah naredila kako napako in otrok ne bo izključen. Nihče pa ne omeni, da problem ostaja nedotaknjen: imajo izjemno nasilnega potomca. Amen.

Odvetniki so torej v takih primerih najboljši način, da spopadanje s problemom odložimo (in pozneje toliko bolj trešči v nas).

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.