M. Mazzini, PlanetSiol: Arogantni, naj stane, kar hoče

Ingvar Kamprad je ustanovitelj in lastnik tovarne Ikea. Vodilni na svetu je na dveh področjih: po bogastvu in po škrtosti. Vozi dvajset let star avto, leti v ekonomskem razredu, v kafičih pobere in odnese sladkor, večkrat uporabi vrečke za čaj, uslužbence pa sili k pisanju po obeh straneh papirja.

Zanimivo: a ko odprete Ikejin paket, ven pade debela knjižica z navodili za sestavljanje. Zakaj torej tak legendarni skopuh noče varčevati tam, kjer varčuje slovenska industrija? Zakaj Ikea počne ravno obratno kot Kolpa: en listek za garancijo in knjižica z mnogo sličicami za uporabnika?

Ker gospod Kamprad ve tisto, kar sem ob konkretno tej Kolpa San kopalniški omarici spoznal sam: veliko hitreje bi opravil vse skupaj, če bi se odpeljal do Ikee in jo kupil pri njih, kot da sem še pozno v večer s povečevalnim steklom pregledoval ta naša navodila in večinoma sestavljal bolj s poskušanjem kot sledenjem.

Skratka, Ikea bi rada, da še kdaj pridem naokoli, Kolpa, d. d., me pa noče več videti.
Ampak, zakaj?

Zakaj uporabnost?

Če pogledamo podjetja, ki slovijo po oblikovanju in uporabniški izkušnji, Ikeo in Apple, ter poznamo osebne lastnosti ustanoviteljev (pri Applu pokojni Steve Jobs), gre v obeh primerih za strašna skopuha, ki jima ni bilo nič sveto, samo da bi kaj privarčevala (Jobs celo preživnine ni hotel plačevati za hčerko). Varčevanje pri stiku z uporabnikom pa nobenemu od njiju ni padlo na pamet, zanimivo, mar ne?

Obstaja podjetje, imenovano Ryanair, kjer je direktor Michael O’Leary namenoma zavzel pozo človeka, ki hoče uporabniku omogočiti varčevanje, hkrati pa slabo delati z njim. A nedavno je tudi on priznal, da so dosegli točko, ko se srečata uporabnikov pohlep (poceni karte) in njegovo ugodje, in da morajo spremeniti svoje obnašanje, sicer bodo začeli izgubljati uporabnike. Torej tudi cena vabi samo do določene točke.

H komu mora biti obrnjeno podjetje?

Lastnik Ikee bi nedvomno takoj z veseljem skrčil navodila na en sam listek, a zaradi tega bi prodal manj, torej manj tudi zaslužil. V kapitalizmu podjetje pač mora loviti ravnotežje med pohlepom lastnikov in zadovoljstvom uporabnikov. Skratka, paziti mora, da ne varčujejo preveč pri uporabniški izkušnji.

Vrnimo se k trenutku, ko sem prvič zagledal ta Kolpa San listek, in k misli: “Socializem!”. Spomnil sem se vseh izdelkov bivše Jugoslavije, ki so imeli do kupca točno tak aroganten odnos – bodi srečen, da si sploh kaj dobil, zdaj se pa znajdi. Naj ti naš izdelek postane smisel življenja vsaj za en dan, če ne za dva.

Zakaj je v socializmu uporabnik povsem nepomemben? Saj prav tako plača, večinoma še dražje.

V socializmu je lastnik podjetja država, torej politiki. Upravljavci podjetij morajo biti prijazni do politikov in ne do uporabnikov. Če kak izdelek kupi politik, mu pač pošljejo mojstra, da mu ga sestavi ali pokaže, kako se zadeva uporablja. Uporabniki so nevidna množica, ki zaradi splošnega pomanjkanja na trgu pokupi vse, do česar lahko pride, in zato so povsem nepomembni. So dobesedno mali, nevidni ljudje. Kar bo socialistično podjetje naredilo, vse bodo prodali. Ne morejo uporabniki uničiti podjetja, politika pa ga pogoltne za malo malico.

Merjenje demokracije

Razširimo razmišljanje še naprej. Če ima uporabnik pravico glasu, je s tem dobil vsaj odtenek pomembnosti. Da mu je podjetje tako pravico dalo, to pomeni, da razmere v širši družbi vključujejo osnove demokratičnosti. Predlagam naslednje pravilo:

Demokratičnost neke družbe lahko merimo z uporabnostjo izdelkov, ki jih ta družba proizvaja.

Več: PlanetSiol