S temi vrsticami želimo spodbuditi k razmisleku, kako slovenski človek dojema, čuti dan reformacije in kako bi bilo vredno osredotočiti njegov pomen in vrednost v bodoče.
Glede na katoliško tradicijo naše domovine, ki se od Linhartovih časov spogleduje še z duhom razsvetljenstva in sekularizma, ga dojemamo Slovenci večplastno. Večina prebivalstva mu pripisuje predvsem kulturni pomen, ki je povezan z utemeljitvijo našega knjižnega jezika. Vendar se izbira dneva nanaša na dogodek iz 16. stoletja, ko je dr. Luther s svojimi znamenitimi 95 tezami sprožil proces, ki je spremenil celotno zahodno krščanstvo, tudi rimo-katoliško. Jedro je torej versko. O tem so skozi pisano besedo razmišljali številni teologi in filozofi. Kako nas torej protestantska misel nagovarja danes, tukaj in zdaj?
Bistvo Trubarjeve življenjske poti, lahko rečemo smoter njegovega celotnega delovanja, bivanja, je bil evangelij, vesela novica. Njegov namen, kakor lahko domnevamo tudi za Luthra in druge reformatorje, ni bil ustanovitev nove vere, temveč povratek k izvoru. V svojih delih uporablja izraz stara vera, stara cerkev. Osredotočen je bil torej na Kristusovo misel, ki nas vabi k rojstvu novega človeka, vabi nas k duhovnemu rojstvu. Glede na večinsko rimo-katoliško vero in glede na močen pečat sekularizma v naši domovini, si ob povedanem drznemo trditi, da večina Slovencev dojema dan reformacije kot neke vrste kulturni praznik. Kulturi se tako poklonimo dvakrat v letu, če pa upoštevamo še 3. december, Prešernov rojstni dan, ko muzeji odprejo vrata vse do sredine noči, obeležimo to trikrat. Ali smo toliko kulturen narod ali prav zaradi primanjkljaja na tem področju poudarjamo tisto, v kar nismo prepričani?
Poskusimo na to pogledati še nekoliko drugače, recimo z rahlo noto teološkega pristopa: če bi nekdo izjavil, da smo prebivalci Slovenije ljubeznivi, veseli, mirni, potrpežljivi, blági, dobrotljivi, zvesti, krotki, samoobvladani, kot nas napeljuje v ta vprašanja Pavlovo pismo Galačanom, ki opisuje sadove duha: ali bi prikimali, ali bi se nam ustnice izoblikovale v ironični nasmešek? Menimo, da bi imela evangelijska misel vsem nam še veliko spregovoriti.
Zakaj pa so vrednote evangelija tako pomembne za evropsko družbo? Ali smo postavili preveč banalno vprašanje? Ali ni samoumevno, da je krščanstvo prineslo spoštovanje vsakega človeka, saj »v Kristusu ni ne Juda, ne Grka, ne sužnja, ne svobodnjaka, ne moškega ne ženske«, pravi isto pismo Galačanom, Trubar pa je zapisal: »Pred Bugom smo vsi glih«.
Ali ni samoumevno, da različne poglede in mnenja, danes zaradi teh vrednot, ki cenijo človeško življenje, rešujemo s pogovorom, v parlamentu. Ta beseda izvira prav iz glagola govoriti, to je francosko: parler. Ali je razreševanje konfliktov na miren, spoštljiv način danes samoumevna vrednota? Vedno ni tako. Ne gre le za nekaj posameznikov, temveč za močen tok, ki je v Sloveniji kar se da podprt z državnimi mediji. Ne bomo se spuščali v podrobnosti, a poklon revoluciji je poklon ubijanju. Celotna evropska dilema je danes na določeni ravni še ostrejša, kot v času reformacije: takrat se je družba ukvarjala s tem, na kakšen način naj sprejme in živi krščansko vero, medtem ko se aktualna politika Unije ukvarja s tem, koliko krščanstva sploh pripustiti na področje javnega življenja, v lažnem leporečju žal večkrat skozi pogled dvojnih meril.
Nadaljevanje razmišljanja Matjaža Lulika, predsednik Kulturnega foruma SDS, na tej povezavi.
