M. Lisec, Socialni teden: Skočiti iz, skočiti v (1.)

Skoči ven! – Zakaj že? Saj je vendar notri tako udobno, znano. Čeprav včasih stresno in napeto, še vedno domače, preverjeno! Zunaj nikoli ne veš, kaj te čaka. Dobesedno: nikoli ne veš, kaj te čaka »zunaj« varnega zavetja gotovosti!

Skok iz determinizmov, skok iz gotovosti

Ena najhujših oblik notranje nesvobode so osebna prepričanja, da so določene stvari ali okoliščine v našem življenju dokončne. Da jih preprosto ni mogoče spremeniti. Da bodo vedno takšne oz. da se bo situacija še slabšala. Gre za še enega v vrsti paradoksov sodobnega časa: na eni strani nam marketinška in reklamna industrija dopovedujeta, da se z neskončnimi možnostmi izbire širi tudi polje posameznikove svobode, v resnici pa posamezniki (zaradi vrednostnih, etičnih, ne nazadnje tudi zaposlitvenih in ekonomskih razlogov) čutijo, kako se jim polje osebne svobode in resničnih možnosti izbire iz dneva v dan krči. Ker je razkorak med bleščavim svetom neskončnih možnosti in doživljanjem lastne resničnosti življenja (pre)velik, mnogi v tej razklanosti doživljajo pravo eksistencialno frustracijo.

V zadnjih letih se v pretežni meri posvečam psihoterapiji. Srečujem in pogovarjam se z ljudmi, pogosto ujetimi v majave čolne svojih navadno težkih življenjskih zgodb, odnosov, izkušenj. Z ljudmi, ki dvomijo vase, v druge, v svet. Z ljudmi, ki izgubljajo smisel in imajo občutek, da se utapljajo, da so valovi življenja premočni, da je »nasprotni veter« prehud in da noče in noče popustiti. Z ljudmi, ki so prepričani, da v svojem življenju ne morejo ničesar več spremeniti …

Navajam pet determinizmov, ki dušijo sodobnega človeka. Psihoterapevtski pogovori se pogosto vrtijo ravno okoli njih.

1. Determinizem preteklosti. Mnogi ostajajo ujetniki svoje preteklosti. Zaradi travm, ki so se jim zgodile v otroštvu ali zaradi bolečin in izgub, ki jim jih je prizadejalo življenje v odrasli dobi. Preteklost je v »usodnem« (V. Frankl), ne moremo je spreminjati. Dogodki, ki so se zgodili, so za vedno zapisani v naš spomin, v naša doživetja, so del naše izkušnje življenja. Obrazov ujetosti v preteklost je veliko: zamera, jeza, sovraštvo, očitanja, prezir, občutek prevaranosti, izigranosti, … Bolečina iz preteklosti je nevidna nit, zategnjena okoli vratu, ki ljudem onemogoča, da bi se premaknili iz začaranega kroga iskanja razlogov in krivcev ne le za krivice, ki so se jim po njihovem mnenju zgodile, ampak tudi za lasten neuspeh, ki ga doživljajo. Nenehno ubadanje s preteklostjo daje mnogim alibi za pasivnost v sedanjosti.

2. Determinizem sedanjosti. Ujetost v preteklost sedanjost dela fatalistično. »Občutek imam, da se mi vse podira, da je življenje kot voz, spuščen po bregu navzdol. Čedalje hitreje drvi proti prepadu. Vse se dogaja mehansko, brez mene. Vidim, da gredo stvari narobe, a ne morem ničesar storiti. Zdi se mi, kot bi gledal tragedijo na filmskem platnu: čeprav kot tragični junak nastopam v glavni vlogi, predvajanja filma ne morem zaustaviti.« Sedanjost! Kje najti moč za nenehno in sprotno soočanje s tisoč izzivi, ki jih prinaša vsak trenutek. In človekova sedanjost kar – traja. Se ponavlja iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan. Kje najti notranjo moč in se ne predati, ne dvigniti rok in pri sebi reči: »Ne grem se več!«

3. Determinizem odnosov. Mnogim spodleti pri graditvi temeljnega življenjskega odnosa, zakonske zveze. Zaradi tega ali onega razloga se v ponavljajočih krizah, nesporazumih in prepirih ljudje ustavijo na pol poti v prepričanju, da se odnosa ne da več popraviti ali rešiti. Ko ljudje obupajo ali izgubijo vero, da lahko iz odnosa naredijo in ustvarijo več, kot jim je uspelo do tistega trenutka, so reakcije različne. Nekateri, a še zdaleč ne vsi, se odločijo za ločitev. Drugi dvignejo roke in se z odnosom pretirano več ne obremenjujejo. Zaživijo svoje življenje, skrbijo za otroke in se po svojih močeh trudijo, da bi jim neuspeli odnos ne bi (pretirano) kvaril življenje. Na nek način izstopijo iz realnega življenja in se preprosto odmaknejo v svoj svet, v katerem upajo, da bodo zmogli (pre)živeti. Zob časa načenja tudi številne druge odnose. Ljudje, ki so ujeti v zlomljene odnose, doživljajo osamljenost in zapuščenost.

4. Determinizem lastne nemoči. Determinizmi preteklosti, sedanjosti in odnosov napolnjujejo ljudi s slabo samopodobo, negotovostjo, preveliko pozornostjo na mnenje drugih, primerjanje z drugimi, nespoštovanjem sebe. Obrazi tega determinizma so brezvoljnost, apatičnost, depresija, samopomilovanje, …

5. Determinizem javnega. Peti determinizem, v katerega so številni ujeti, ima dva obraza. Prvi se odraža v pretirani zaskrbljenosti za mnenje drugih, zaradi česar si ljudje ne upajo biti to, kar so in v čemer bi se čutili izpolnjene. Drugi njegov obraz je prepričanje, da se v družbi ne da ničesar spremeniti. Ker so »vsi enaki«, je naprezanje posameznikov brezpredmetno. Stvari se tako in tako odvijajo po svoje. Filozofija vsegliharstva opravičuje družbeno apatijo in anemijo.

Če hočemo živeti, je potrebno skočiti ven iz naštetih determinizmov. Še več: iz determinizmov je potrebno skočiti, če hočemo preživeti.

Več lahko preberete na blogu Socialnega tedna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.