Okoli 40.000 ministrov, uradnikov ter predstavnikov nevladnih ekoloških organizacij, med njimi 150 državnih voditeljev, se te dni v Parizu dogovarja, kako zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Želijo preprečiti, da bi se v naslednjih desetletjih ozračje Zemlje v povprečju segrelo za več kot dve stopinji Celzija. Za kakršen koli uspeh dogovarjanja bi bilo dovolj že, če bi se glede prisilnih omejitev izpustov poleg Evropske unije zavezujoče dogovorilo še kakšnih deset največjih držav. Cirkus navidezne svetovne demokracije in moralistično pozerstvo prav nič ne povečujeta možnosti za uspešen dogovor.
Danes, vsaj v Evropi, živimo v mnogo bolj čistem okolju kot pred tridesetimi ali petdesetimi leti. Ta relativni uspeh v varovanju okolja temelji predvsem na sposobnosti držav, da onesnaževanje pretvorijo v strošek onesnaževalca. Tehnološki napredek in politika »naj onesnaževalec plača« dajeta rezultate tudi v državah v razvoju. V demokraciji in tržnem gospodarstvu je okolje laže varovati kot v diktaturah, saj se prav prek tržnega mehanizma lahko učinkovito sankcionira kršenje demokratično sprejetih pravil.
Da bi bil pariški dogovor uspešen, bi morali v največjih svetovnih gospodarstvih narediti temeljite premike na treh frontah: čim hitreje nadomestiti proizvodnjo elektrike iz fosilnih goriv z jedrsko, sončno in vetrno energijo (predvsem pa čim prej prenehati s kurjenjem premoga); investirati v transportno infrastrukturo, kar bi omogočilo hitrejši prehod od fosilnih goriv k elektriki pri transportu ljudi in tovora; povečati učinkovito in varčno rabo energije. Samo slednji ukrep (kjer je cilje najlaže doseči) ni dovolj.
Več lahko preberete na druzina.si.
