Minuli teden so mediji poročali o množičnih demonstracijah širom Evrope, na katerih so protestirali proti sporazumoma CETA in TTIP. Prvi je sporazum o svobodni trgovini med Evropsko unijo in Kanado, drugi med EU in ZDA.
V zadnjih dvesto letih (kar se ekonomijo obravnava kot znanost) so številni ekonomisti dokazali, da so carinske in necarinske omejitve za čezmejno trgovanje in investicije škodljive tako za konkurenčnost »zaščitenih« podjetij kot za blaginjo potrošnikov. Obstajajo zelo redke izjeme, ko so države pod carinsko zaščito razvile mednarodno konkurenčno industrijo ter so potem s svojim izvozom zagotovile višjo blaginjo državljanom. Taki državi sta bili Japonska in Južna Koreja. Številne države v razvoju so poskušale posnemati ta model »uvozne substitucije«, a žal se je vse končalo z birokratskim nadzorom mednarodne trgovine, korupcijo, pomanjkanjem tujih valut in pešanjem življenjskega standarda prebivalcev. Zadnji tak primer je Venezuela, nam najbolj znan pa je primer komunistične Jugoslavije, kjer so se potrošniki znašli s tihotapljenjem, podjetja pa z zadrževanjem deviznih zaslužkov v tujini.
Predvsem manjše države, kot so Irska, države Beneluksa in Skandinavije, v Aziji pa Singapur in Hongkong, so zagotovile blaginjo svojim prebivalcem tako, da so svoje gospodarstvo čim bolj vpele v mednarodne trgovinske in investicijske tokove. Samozavestno so sprejele izzive, ki jih prinaša svobodna trgovina in visoka zaščita tujih vlagateljev.
Več lahko preberete na druzina.si.
