V zadnjih dneh smo lahko preko medijev spremljali napeto dramo v zvezi z že usklajeno pogodbo o ustanovitvi območja proste trgovine med Evropsko unijo in Kanado, ki bi morala biti podpisana na sestanku med Evropsko unijo (EU) in Kanado na najvišji ravni 27. oktobra. Kot je sedaj že znano, Belgija ni mogla dati Evropski uniji svojega soglasja k podpisu te pogodbe zaradi svoje notranje ureditve, ki določa, da morajo federalni vladi pri sklepanju mednarodnih pogodb predhodno dati svoja soglasja vse tri regije (oz. njihovi parlamenti): Flandrija, Valonija in Bruselj.
Zanimivo je, da so številni mediji prezrli dejstvo, da parlament bruseljske regije sploh ni razpravljal o soglasju k podpisu Cete. Obnašanje bruseljske regije postane razumljivo v luči dejstva, da ji vlada ista koalicija kot Valoniji; gre za levosredinsko koalicijo med frankofonskimi socialisti (PS) in nekdanjimi frankofonskimi krščanskimi demokrati (CDH), ki so se pred 15. leti pod vodstvom svoje energične voditeljice Joelle Milquet obrnili na levo in od klasične krščanske demokracije ohranili le še kratico CDH (ki sedaj pomeni Demokratični in humanistični center) ter nekaj tradicionalne podpore v ruralni Valoniji. Obe regionalni koaliciji sta na liniji, ki nasprotuje Ceti, še bolj pa sporazumu z ZDA (TPIP).
Zakaj se je razpoloženje valonske vlade do Cete tako radikalno zaostrilo prav sedaj?
Najprej je potrebno vedeti, da se je valonska vlada do nedavna nahajala v slabi politični kondiciji. Javnomnenjske ankete, ki jih je pred dvema tednoma objavil bruseljski Le Soir, so pokazale, da podpora obema vladnima strankama pada. PS, ki je doslej redno dosegala od 25 do 35 % volilno podporo in je celo vodila (predsednik stranke Elio di Rupo) prejšnjo federalno vlado, je v septembru podpora padla na 17 %, po drugi strani pa je skrajno leva (po belgijskih kriterijih) stranka PTB, ki jo vodi mladi populist Raoul Hedebouw, prišla do 15 % podpore valonskega volilnega telesa. PS tako v zadnjem času ostaja med »nebesi in zemljo,« saj ni ne v centru (kjer je liberalna stranka MR, ki vodi sedanjo federalno vlado) ne na levici, ki jo počasi prevzema skrajno leva in mlada stranka PTB.
Drugi dejavnik, ki je prispeval k trdemu odgovoru valonske vlade, je nedavno zaprtje (v začetku septembra) mednarodnega podjetja Caterpillar, ki je v Charleroiju zaposlovalo več kot 6000 ljudi. Odhod znanega podjetja iz države, ki je v Valoniji več desetletij za mednarodni trg proizvajalo ameriške bagerje in viličarje znane znamke CAT, je valonska javnost videla kot napad multinacionalke na belgijsko socialno državo. Tako smo npr. lahko v belgijskem tisku brali članke in gledali televizijske prispevke o družinah, ki so do nedavna delale za Caterpillar (npr. oče pred odhodom v pokoj, sin z 10 leti delovne dobe), sedaj pa so izgubile vir dohodkov, kar je bilo v Valoniji zelo slabo sprejeto. Predvsem se je povečala nastrojenost proti multinacionalkam, ki bi imele od Cete veliko koristi. Samo kakšen teden kasneje se je znašla v težavah nizozemska banka ING, ki je takoj napovedala »prestrukturiranje osebja« oz. nekaj tisoč novih nezaposlenih. V tej luči se je Valonija videla kot žrtev samovoljnosti multinacionalk, zato je bila levo sredinska vlada, ki jo vodi socialist Paul Magnette, pod hudim pritiskom, naj nekaj vendarle stori, ali pa naj odide.
Tretji dejavnik, ki je prav tako pripomogel k padcu Cete, je bila polna zasedenost federalne vlade, ki jo vodi frankofonski politik Charles Michel, s pripravo proračuna za leto 2017, ki ga je zvezni parlament potrdil šele prejšnji teden. Usklajevanja proračuna so bila naporna in so potekala tudi med konci tedna. Tako se je zvezni parlament, kjer so socialisti in CDH v opoziciji, moral sestati tudi v nedeljo. Predsednik federalne vlade Michel dejansko ni imel časa za to, da bi vsaj poskušal preprečiti valonski veto (kot frankofonski politik bi se moral pogovoriti s svojo valonsko in bruseljsko volilno bazo) in se je v dogajanje vključil šele pred nekaj dnevi.
Valonija – zaščitnik vseh belgijskih in evropskih »ponižanih in razžaljenih«?
Zato se zdi, da je, kljub temu, da je »na mizi« belgijskih oblasti že od julija letos, Ceta v drugi polovici oktobra postala za valonsko vlado pravo nenadejano darilo in nepričakovani vzvod za izboljšanje javnomnenjske podpore. Valonska vlada tako postaja pravi zaščitnik vseh belgijskih in evropskih »ponižanih in razžaljenih« pred »nasiljem« multinacionalk. Predsednik vlade Magnette (njegovi ministri ostajajo v ozadju) je takoj razumel, da gre za konja, ki zmaguje in da v končni fazi zaradi lastnih političnih koristi nikakor ne sme popustiti zahtevam federalne vlade za soglasje za podpis Cete.
Magnette je v zadnjih dneh postal prava medijska zvezda, ki jo obiskujejo evropski politiki kot so predsednik Francije Holland, predsednik Sveta Evropske unije Tusk, predsednik belgijske vlade Charles Michel itd., ki ga vsi prosijo za večjo prožnost v tej zadevi, on pa se tisku ves čas pritožuje nad pritiski, ki naj bi ga obiskovalci izvajali nad njim. Njegova izpostavljenost je zagotovo usklajena z vodstvom stranke, ki ga sestavljata predsednik stranke Elio di Rupo in vodja poslanske parlamentarne skupine v federalnem parlamentu Laurette Onkelinx, ki sta bila do sedaj medijsko najbolj izpostavljena predstavnika stranke.
Zanimivo je, da koalicijska stranka CDH bolj ali manj statira in vsej zadevi ves čas nudi podporo PS, od katere nič nima (podpredsednik valonske vlade Maxime Prevot je izjavil, da mora Kanada razumeti belgijske notranje demokratične mehanizme, ki jih je potrebno spoštovati), medtem, ko se PS sonči v medijskem siju in pridobiva izgubljeno politično podporo. Tako smo na osrednjem lokalnem TV dnevniku ob 19.30 videli krizne sestanke PS (ne pa CDH) in poslušali izjave v slogu »no pasaran« oz. mi ne bomo popustili. Takrat je postalo jasno, da je Ceta mrtva, vrh med EU in Kanado bo verjetno odpovedan, odnosi med EU in Kanado pa so padli na nižjo raven kot v času konservativnega kanadskega predsednika vlade Harperja, ki v Evropi ni bil preveč priljubljen.
Bo EU izgubila podobo zaupanja vrednega partnerja?
Ko se bo čez nekaj tednov polegel prah, bodo analitiki ocenili, kaj se je dejansko zgodilo in kaj bo belgijski veto prinesel Belgiji in vsej EU. Po eni strani je res, da je majhna Valonija ustavila sporazum, ki bi verjetno škodoval evropskemu kmetijstvu in s tem evropskim potrošnikom, po drugi strani pa se tukajšnji in drugi evropski politični komentatorji že sedaj bojijo, da bo EU izgubila podobo zaupanja vrednega partnerja v mednarodni skupnosti na področju zunanje trgovine. Kdo se bo še več let pogajal z EU, ki bo na koncu tik pred podpisom pogodbe odstopila od podpisa že vsebinsko usklajenega dokumenta? Za Kanado naj bi EU kmalu pričela podobna pogajanja z Japonsko. Bomo videli, kako se bodo odločili v Tokiu.
Foto: Aleš Čerin
