Politiki radi govorijo o svojih prizadevanjih za zmanjšanje brezposelnosti. Ustvari se vtis, da so nova delovna mesta le stvar politične volje oziroma dovolj močne želje, da bi vsi imeli delo. Do neke mere je to res. Suveren že od časov faraonov lahko na račun z dajatvami pobranega premoženja zaposli množice kot vojake, uradnike in zidarje. Država kot delodajalec določa smotrnost in koristi teh delovnih mest ter višino plačila za delo v »državnem interesu«. Ekonomske zakonitosti, tehnološke spremembe in zahteve slehernika po rasti življenjskega standarda danes močno zmanjšujejo možnost države, da odpira nova delovna mesta. Pogosto so celo prizadevanja države, da ohrani že obstoječa delovna mesta, obsojena na neuspeh. Če bi obstajala čarobna paličica, z zamahom katere bi postali vsi ljudje zadovoljni z življenjskim standardom, ki so ga uživali pred dvajsetimi leti, bi brezposelnost hitro izginila.
Na vprašanje, kako naj Evropa čim bolj uspešno integrira begunce, tednik The Economist in mnogi drugi optimistično navdahnjeni družboslovci odgovarjajo: »Dajte jim možnost za zaslužek.« Kot zgled navajajo Združene države Amerike, v katere se je na začetku 20. stoletja vsako leto legalno priselilo milijon ljudi, ki so se z delom hitro integrirali v družbo. Ameriški uspeh integracije je temeljil na treh dejavnikih: gospodarski rasti, ki je omogočala nova delovna mesta v zasebnem sektorju, motivu migrantov, ki so v ZDA iskali predvsem zaslužek od dela, ne pa zatočišča pred preganjanjem ali ugodnosti socialne države, ter uveljavljena kultura hitre asimilacije ob hkratnem ohranjanju nekaterih etničnih posebnosti.
Sto deset let pozneje so v Evropi razmere popolnoma drugačne, zato menim, da je optimizem v zvezi z možnostjo integracije beguncev ali migrantov neosnovan in škodljiv.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
