… za politično oporečne
Leta 1972 se je vlada Willyja Brandta odzvala na dejavnost levičarskih terorističnih skupin z dekretom, ki je omogočal, da se članom radikalnih političnih organizacij prepove, da se zaposlijo kot državni uradniki ali učitelji. Ukrep, ki se ga je v več jezikih prijelo nemško ime Berufsverbot (prepoved opravljanja poklica), so številni evropski naprednjaki pospremili z javno izraženim ogorčenjem. Do nikjer uzakonjenega omejevanja dostopnosti do opravljanja poklica, ki so ga proti po mnenju totalitarne oblasti politično oporečnim ali nezanesljivim posameznikom izvajali v državah s komunistično diktaturo, pa so bili evropski levičarji bolj tolerantni.
S padcem berlinskega zidu in prihodom demokracije so se stare navade diskriminacije zaradi »moralnopolitične oporečnosti« začele počasi umikati. Seveda so politične sile, ki so do začetka tranzicije zasedle več vplivnih položajev, poskušale tudi zamenjave ožjih sodelavcev političnih funkcionarjev prikazati kot diskriminacijo na osnovi političnega prepričanja, kar pa se je le nekoliko zavleklo, da so se slovenski standardi selekcije političnih nameščencev približali zahodnoevropskim. Pri imenovanju oseb na odgovorna delovna mesta je tam, kjer imam država vpliv, poskusila vsaka oblast imenovati čim več lojalnih oseb, pri tem pa so se vseeno poskušali držati procedure in vsaj minimalno spoštovati vnaprej razpisana merila za imenovanje.
Razrešitev Mojce Kucler Dolinar z mesta načelnice Upravne enote Ljubljana je signal, da se vračajo stari časi partijskih meril moralnopolitične neoporečnosti.
Več: Družina
