O beguncih, prosilcih za azil, ekonomskih migrantih je bilo pretečenih že ogromno besed. In verjetno jih ogromno še bo. Na političnem področju bo še naprej potekalo trgovanje oziroma otepanje z njimi. Manj ali nič se bo delalo za reševanje vzrokov za migracije. Voditelj iraških katoličanov, kaldejski patriarh Louis Sako, v svoji novi knjigi izraža prepričanje, da bi lahko teroriste Islamske države vojaško porazili v nekaj tednih, če bi to res želeli. Toda glasovi iz ZDA, ki omenjajo do dvajset let bojevanja, nedvoumno razkrivajo svoj interesni položaj: ohranjanje različnih interesov je zanje dosti pomembneje od preživetja kristjanov.
Tudi predsednik Papeškega sveta Pravičnost in mir kardinal Peter Turkson pravi podobno: »Zdi se, da je ISIS močan, v resnici pa je finančno in vojaško močno podprt. Zakaj tega ne ustavimo? Zakaj ne umaknemo svojih interesov, da bi nafto kupovali po nizkih cenah?«
Skratka, vsi vemo, da se pristojni Islamske države ne lotijo zaradi svojih interesov. In tako bomo še naprej priča le političnemu pregovarjanju.
Mi, navadni ljudje, morda ne moremo narediti veliko. Največji dar, ki ga lahko damo migrantom, je ljubezen, usmiljen pogled, pozorno poslušanje in razumevanje, spodbudna beseda, molitev, je papež dejal na nedavnem obisku na Lezbosu.
Frančišek je že na letalu novinarje opozoril, da je to njegovo potovanje, zaznamovano z žalostjo, da se bodo srečali z največjo katastrofo po drugi svetovni vojni, z ljudmi, ki trpijo in ne vejo, kam bi šli, ki so morali pobegniti. Da bodo šli tudi na pokopališče: morje, kjer so številni ljudje utonili.
Kot je dejal, tega ni govoril, da bi novinarje zagrenil, ampak zato, ker mediji lahko prenesejo duševno razpoloženje, s katerim je opravljal potovanje na Lezbos. Kako so to nalogo opravili drugi mediji, ne vem, sama sem hotela približati prav to čustveno plat, ki bi jo v tem komentarju rada še nekoliko poglobila. Kot sem že omenila, v medijih bolj beremo politično pričkanje in kupčkanje v zvezi z begunci. Manj v njih zasledimo dejanske zgodbe ljudi, ki so zbežali z vojnih območij ali pred revščino. Ne vem, koliko od vas je videlo slike otrok, ki so jih otroci narisali za papeža in jih je papež nato na letalu pokazal novinarjem.
Na naši spletni strani si tudi ob tem komentarju lahko ogledate sliko, ki jo je najverjetneje narisal afganistanski otrok. Prikazuje njihovo potovanje po morju, za katerega so morali tihotapcem odšteti od 3 do 5 tisoč evrov. Pravzaprav prikazuje brodolom njihovega čolna, na katerem piše – Help us: Pomagajte nam; otroke, ki se utapljajo v razburkanem morju, spodaj napis: Afganistanci. Zgoraj na sredini sonce, ki toči krvave solze … krvave solze …
Si predstavljate, da otrok vidi, kako drugega otroka pogoltne morje. To se mu za vedno vžge v spomin. Vprašanje, če bo takšne rane sploh mogoče kdaj pozdraviti.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
