Pet, morda celo deset let prepozno se je vendarle zgodilo. Najboljši sosed končno ni več žrtev pravičnikov socialne države in najboljših podjetnikov na Balkanu, ki želijo, da slovensko ostane slovensko, ker se tako spodobi in je pravično, pa čeprav bomo ta neumestni patriotizem na tak ali drugačen način plačali iz lastnih denarnic. Politika je cepetala na mestu, zadrževala kolikor se je dalo, dokler je niso dohitele evropske zaveze in bridke ekonomske resničnosti. Kljub temu nam predvolilno antiprivatizacijsko sprenevedanje ni bilo prizaneseno
Ogabno je bilo prisostvovati farsi Bratuškove, ko je skupaj sklicala dva bančnika in direktorja SHDja ter od njih zahtevala “zagotovila”, da pogodba o prodaji 53-odstotnega deleža vsebuje tudi zavezo, da se zaenkrat število zaposlenih v Mercatorju ne bo nižalo, da ima pogodba protikorupcijsko klavzulo in da NLB ne bo financiral prodaje. Stvari o katerih se je morala nujno pozanimati vpričo hude zaskrbljenosti za interese sodržavljanov na “izredno sklicanem sestanku”, seveda pred mediji. Skupaj z Medjo, Podbevškom in Pircem se je nato v javnosti pojavila na skrbno izbrani konferenci, kjer so izjavili da se premierka v odstopu ne namerava vmešavati v prodajo – za to je itak “kriv” Janša – ampak se je samo želela prepričati, da državljani in zaposleni ne bodo oškodovani. Namesto, da bi ji zgoraj omenjeni gospodje impromptu v en glas povedali naj že končno neha blefirati in si nabirati politične točke pri naivnežih, ki verjamejo, da bomo ohranili delovna mesta zaposlenih v Mercatorji in njegovih dobaviteljev če bomo ostali indirektni lastniki. Tako kot… Istrabenzova, Murina, Cimosova?
Ne razumem zakaj so ji sposobni ekonomisti – pričakujem, da bodo v vodstvenih pomembnih finančnih institucijah samo taki – pripravljeni tako spregledati skozi prste, namesto da bi jo javno osramotili kot ekonomskega analfabeta. Tudi potem, ko je v javnosti večkrat ponovila laži, da je dobila “zagotovila” o ohranitvi delovnih mest, bila vljudno demantitana, pa še kljub temu trmasto trdila svoje.
Bratuškova se seveda kljub Bushovskemu nastopu dobro zaveda, da je bila prodaja nujna. Podobno kot se tega zavedajo Cerar, Židan, Jankovič in drugi branilci javnega interesa. Edini ki se morda ne, je rdečo kapo noseči vodja ZZZS, ki živi v neki drugi dimenziji časa in prostora, kjer morajo družbe biti prisiljene obdržati obremenjujoče toksične investicije in delavce, ki jih ne potrebujejo. Morda si to dimenzijo deli samo še z ministrom Dragonjo, kateremu se prav tako zdi, da bi Heliosovi novi lastniki morali zastonj sponzorirati plače 155 delavcem, ki hodijo v službo igrat sudoku in prebirat dnevno časopisje, tako kot je prej to počela država.
Mercator že dolgo ni več zdravo podjetje, ne glede na to kaj razlagajo protestniški ignoramusi pomešani z oportunističnimi političnimi in sindikalnimi sociopati na ljubljanskih ulicah. Iluzijo zdravega podjetja je perpetuiralo obdobje debelih krav in po jugoslovansko deljenih bratskih kreditov, katerih se je tako rad posluževal “najboljši menedžer v Sloveniji” v svoji ihti po nepremišljenem in podjetniško neutemeljenem širjenju za vsako ceno in sicer z lastnimi trgovskimi centri iz cementa in opeke. Ko so ti presahnili, hkrati z nastopom finančne krize, stare gospe, ki so prej štirideset let čebulo kupovale pri najboljšem sosedu pa so naekrat včasih zavile še v Hofer, Lidl ali EuroSpin je bilo vse nared za popolno nevihto in bridko srečanje z resničnostjo. Iluzija o najboljšem podjetju na balkanu (podobno kot tista o najboljšem menedžerju na balkanu) se je obdržala med ljudmi, ki v bifejih razpravljajo o tem kako “nam tujci hočejo vse ukradit”. Politiki pa bi se vsekakor morali zavedati resničnosti situacije, ne glede kako zelo so v predvolilnem času oddaljeni od resničnosti.
Resničnost pa je, da najboljši sosed že več let zapored izgublja tržni delež, ki mu ga odžirajo diskontni trgovci, proti katerim s svojimi dokaj visokimi cenami nima obrambe razen smešnega ad hoc poskusa ustvariti lastno nizkocenovno znamko Hura, da je dosegel rekordno prezadolženost, da je razmerje med neto finančnim dolgom in denarnim tokom (EBITDA) poletelo v nebo in da ne more odplačevati zapadlih obveznosti dobaviteljem in bankam. Resničnost je, da ga nobenen razen verige balkanskega trgovskega tajkuna noče, ker bi bile sinergije ob združitvi s kakšno uveljavljeno Evropsko trgovsko verigo še zmeraj premajhne za poplačilo večstomilijonoskih obveznosti v doglednem času. Resničnost je da smo imeli srečo, da smo se ga znebili, kot utapljajoči neplavalec, ki si je končno uspel sezuti čevlje, da ga vsaj ti več ne potiskajo na dno.
Resničnost pa je tudi, da bi še pred tremi leti zanj dobili trikrat več kot danes. “Nacionalni interes” nam je ukradel dobrih 400 milijonov evrov. Vsa zasluga gre socialno čutečim politikom. Tisti, ki se sprenevedajo z zadružništvom in socialnim podjetništvom, a nikoli svojih praznih besed niso pripravljeni podkrepiti z lastnimi sredstvi. Za socialne rešitve bo kot zmeraj poskrbel državni fiskus brez dna. Todorovičev Agrokor je res zadložen, a za razliko od Mercatorja kreditno sposoben. Mesec, Semolič in podobni demagogi bodo hitro našli primerjave s tajkunskimi prevzemi Laškega in Istrabenza, priročno pa pozabljajo na dejstvo, da je Todorović za prevzem Mercatorja zastavil kar lep del Agrokorjevega premoženja in se tako sam kar konkretno izpostavil morebitnemu neuspehu, za razliko od Boška in Igorja.
Več lahko preberete na blogu Life, the universe and stupidity.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
