Dobri pastir je ena najbolj priljubljenih podob že od prvih časov naše vere. In vendar, ko je Kristus končal govor o dobrem pastirju, so tisti, ki so ga poslušali, predvsem tisti, ki so imeli v tistem času moč in oblast v judovski religiji, ocenili, da ima hudobnega duha. Kaj tako groznega je povedal Kristus, da so ga imeli za obsedenega? Izjemno spretno je prekril dve podobi in pismouki in farizeji so bili dovolj inteligentni, da so obe podobi razumeli. Prva je bila vsem znana: pastirji so zvečer pripeljali ovce v skupen hlev in zjutraj, ko je pastir prišel ponje in jih poklical, so prišle iz hleva samo njegove ovce, ker so poznale njegov glas. To so Judje vedeli. Druga podoba pa je, da je Kristus podobo hleva prekril s podobo tempeljskega dvorišča. Pravi celo, da jih s silo naganja s tempeljskih dvorišč. Prišel je osvobodit ovce od tam, kjer so čakale na klavno daritev. Kristus pravzaprav reče: prišel sem vas osvobodit religije, ki vas je zasužnjila in zaprla, da je pred vami samo smrt. On pa pravi: jaz sem dobri pastir. Jaz. Zakaj tisti »jaz«? Kdo je Kristus? Jagnje, ki je poslano od Boga. Jagnje, za katero je zapisano: jagnje bo paslo ovce. Jagnje bo pastir. Zakaj jagnje? Ker bo darovano, zaklano namesto ovc, da bodo ovce lahko živele. On bo dal sebe za ovce.
V naslednjem poglavju Kristus obudi Lazarja. Pokliče ga iz groba, kakor kliče ovce iz tempeljskega dvorišča. Oblast pa ga obsodi na smrt in tako se jasno pokaže, da je on tisto Jagnje, ki se daruje. Lazar iz groba, on v grob. Zato je Kristus lepi pastir, kakršen je dobeseden prevod iz grščine. Lepi pomeni resnični, pristni, izvirni. »Jaz sem pristni pastir, sem lepi pastir.« Ker se dajem. Ker živim življenje kakor dar. Tudi v priliki o sejalcu Kristus pravi, da je nekaj semena padlo na lepa tla. Lepa tla so tla, ki sprejmejo seme in mu pomagajo vzkliti. Zemlja ni več enoplastna, ampak večplastna. Ker v sebi že nosi seme, ki klije. In on je človek, ki nosi v sebi Boga. On je Sin: kdor vidi mene, vidi Očeta. Kdor vidi mene, vidi človeka, ki živi na božji način. Jaz sem pastir po božje. Jaz sem pastir, kakor je Bog oče sam pastir, zato sem lepi pastir, ker sem večplasten, ne enoplasten. Lepota pomeni, da v eni stvari odkrijem nekaj globljega.
Izročilo naše vere je v tem pastirju prepoznalo duhovnike in škofe. Janez ga je postavil v evangelij zaradi nas, zaradi Cerkve, saj je slutil, da bomo v isti skušnjavi, kot so bili duhovniki stare zaveze. Klerikalizem je največji rak duhovništva nove zaveze. Klerikalizem naredi duhovnika za enoplastnega. To pa ni lepi pastir. Klerikalizem je izmučil narode, da so se uprli Cerkvi. Skušnjava za nas duhovnike nove zaveze je, da se vrnemo v starozavezno Levijevo duhovništvo, ki je bilo ločeno od ljudstva. Duhovništvo nove zaveze pa je neločljivo od ljudstva. Jezus Kristus je veliki duhovnik nove zaveze in mi smo duhovniki samo v njegovem duhovništvu. V pismu Hebrejcem je zapisano, da je Kristus kot duhovnik popolnoma eno z ljudstvom, preizkušen v vsem, kot vsak človek. Tako solidaren je s človekom, da opravlja bogoslužje z močnim klicanjem in solzami – pismo Hebrejcem to opiše kot bogoslužje solza. Kdo od nas ne ve, kaj pomeni neprespana noč? Kdo še ni okusil, da je bil krivično obsojen? Da so o njem slabo govorili? Kdo še ni jokal pred smrtjo ali boleznijo? Vsi smo. In tudi Kristus je jokal. To je Jezus Kristus kot duhovnik in to smo njegovi duhovniki. Popolnoma skupaj z vami, brez vsake ločitve. Edino, kar nas ločuje, je greh. Zato je Kristus solidaren v vsem, razen v grehu. Prav zato je solidaren, ker nima greha.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
