“V kolikor je neko prepričanje pravilno ali delno pravilno, cenzura prepreči, da ugotovimo njegovo pravilnost ter zdajšnje zmotno prepričanje zamenjamo. V kolikor je neko prepričanje napačno, nam cenzura onemogoči, da vedno znova spoznavamo in se opominjamo, da je to prepričanje napačno. “
Nekaj gnilega se plazi po Zahodnem svetu. Imenuje se politična korektnost. V ideji bi naj šlo za izogibanje jeziku in dejanjem, ki so dojemana kot žaljiva, izključujoča ali povzročajo marginalizacijo skupin ljudi, ki so družbeno zapostavljeni ali diskriminirani. Šlo naj bi torej za izogibanje seksizmu, rasizmu in še mnogo, mnogim drugim »izmom«, za katere (hvala bogu) ni slovenskega prevoda. Že na tej točki lahko opazite dvoličnost politične korektnosti: ta pravila veljajo le za ljudi, ki jih (nekdo?) vidi kot družbeno zapostavljene; seksizem proti moškim ali rasizem proti belcem je nekaj skladnega s politično korektnostjo.
Na drugi strani imamo sovražni govor, ki se v zadnjem času vedno bolj enači s politično korektnostjo. Na to zelo neposredno kaže tudi izjava Neže Kogovšek Šalamon, direktorice Mirovnega inštituta: »Sovražni govor je govor, usmerjen zoper skupine, ki v družbi nimajo politične moči. Je govor podrejanja in zatiranja. Sovražni govor ni isto kot žaljivi govor. Če so sovražne besede usmerjene zoper skupine, ki imajo družbeno moč, potem ne gre za sovražni govor.«
Takšna definicija je že sama po sebi popolnoma zgrešena, poglejmo pa si v kakšne absurde to vodi. Sploh v Združenih državah se na vedno več univerzitetnih kampusih pojavljajo tako imenovani kodeksi govora, oblika jezikovne policije, ki predpisuje, kaj študentje smejo in česa ne smejo govoriti, da ne bi slučajno koga užalili. Študentski aktivisti na Univerzi v Oregonu so protestirali za odstranitev famoznega citata Martina Lutherja Kinga, ker je: »Manj kot v celoti inkluziven.« Komiki kot so Jerry Seinfield in John Cleese so se odločili, da ne bodo več nastopali na kampusih, ker se bojijo posledic politično nekorektne komedije. Vedno več se pojavlja raznih akcij, ki kličejo (in v 38 do 44 odstotkov primerov tudi uspejo) k temu, da univerza odpovabi govorca; verjamete ali ne, tudi tako priznani govorci kot je predsednica IMF Christine Lagarde so bili odpovabljeni. Omenim naj še, da imajo govorci desnega dela političnega spektra veliko večjo verjetnost, da jih odpovabijo kot tisti iz levice. Nadalje, kot pod psevdonimom Edwarda Schlosserja piše nek ameriški profesor: tako on kot drugi, ki še imajo službe, so prilagajali material, ki ga predavajo, tako da ne bi na nikakršen način mogel biti vznemirljiv, saj lahko profesorja to, da študenta na tak ali drugačen način užali, spravi v velike težave.
Karkoli bi lahko študenta izzvalo k temu, da se mora soočiti z drugačnim mnenjem; karkoli, kar bi lahko na nek način užalilo ali vznemirilo, mora biti odstranjeno ali pa mora biti študent pred tem opozorjen. Poleg jasne absurdnosti vam lahko ti primeri predstavijo glavni problem: uničevanje intelektualne različnosti in odprte debate. Raziskava iz ZDA je pokazala, da je na univerzah (v raziskavo so bile vključene zelo različne univerze: javne, privatne, majhne, velike, religiozne, nereligiozne itd.), razmerje med republikanci in demokrati 4:1 v korist demokratov. V bolj družboslovnih oddelkih, kot v primeru sociologije, je to razmerje 44:1 (ne, to ni tiskarska napaka) [2] Podobna zadeva se prenaša tudi k nam. Samooklicani Svet za odziv na sovražni govor je pred kratkim »opozoril« na sovražni govor (tj. politično nekorekten govor), ki naj bi ga našli v kolumni Žige Turka Zapomnite si Pariz! Avtor je opozoril na škodo, ki jo lahko naredimo, če jezo, ki je sledila terorističnemu napadu, znesemo kar na vse muslimane, hkrati pa izpostavil pomembnost zahodnih dosežkov kot so človekove pravice in na povsem spoštljiv način podvomil v popolnoma nenadzorovano imigracijo. Svet je (seveda) našel en kup rasizma, stereotipov in izključevanja. Ko nimaš vsebinskega odgovora, nasprotnikov argument pač okličeš za sovražni govor. Klasika.
Več lahko preberete na institute-libertas.org.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
