Normalen državljan pred volitvami preveri vremensko napoved. Abnormalni, to so drugi – tisti, ki volijo v vsakem vremenu
Ko sem prejšnji ponedeljek v tej kolumni razlagal o svoji trenutni nezainteresiranosti za uveljavljanje volilne pravice, sem omenil indoktrinacijo z idejo, da vsak neoddani glas pomeni glas več za desnico: “Pojdi volit je skratka sinonim za zaustavljanje desnice.”
In glej, že čez nekaj dni je Mencinger volilce desnih strank označil za “ubogljive”, volilce levih pa za “normalne”.
Izjava me ni presenetila. Nosilec liste PS za evropske volitve je rekel to, kar si misli več kot pol Slovenije.
“Normalna” Slovenija so tisti, ki verjamejo fiksnim idejam politologov, piarovcev, raziskovalcev 300.000 verschiedene Vox Populi Krawalle in njihovim nekvantificiranim, čezpalčnim statistikam. “Normalna” Slovenija ne rabi 538, ker vse to že vemo.
Kako se je lahko zgodilo, da je levica razglasila svoja politična prepričanja za edina zveličavna in pripravila ljudi do tega, da jih imajo za “normalna”?
Za začetek bi vernike vprašal samo to: če so volilci desnih strank res “zelo ubogljivi”, kot pravi Menci-Benci, kako bi potem opisali “normalne” – katerih udeležba je v veliki meri odvisna od vremena oz. nedeljskega izleta (ali od počitniških planov)?
Dobro, zame lahko rečejo, da sem z najnovejšimi stališči do volitev abnormalen, ker sem očitno res. To mi namreč naprej mečejo tudi desničarji.
Toda kako opisati volivca, ki se zaveda pomembnosti volitev in verjame, da lahko njegova odločitev nekaj spremeni, a svojo udeležbo vendarle postavlja v odvisnost od take trivialnosti, kot je nedeljska rekreacija? Čeprav si jo lahko privošči na katerokoli sončno nedeljo, se ji noče odpovedati prav na dan volitev!
Za volivca, ki je pripravljen zamenjati participacijo pri političnih zadevah za celodnevni vzpon na hrib, si upate trditi, da je “normalen”? Jaz si ne bi. Jaz bi za takega človeka prej rekel, da je za volitve še bolj nezainteresiran kot jaz, ki sem si neudeležbo vsaj racionaliziral in osmislil. Še več! Za razliko od mene, ki se ne pretvarjam, da imam na volilno nedeljo kaj pametnejšega početi, bi rekel, da je tudi egoističen.
Naslednja stvar je ta večni očitek, da so desni volivci disciplinirani. Ta je pa na še posebej trhlih nogah.
Najprej se vprašajmo, ali je v resnici kaj narobe z ubogljivostjo in disciplino.
Načeloma nič. Disciplina je metoda socialne interakcije, s katero ljudi pripravimo do tega, da se držijo določenih pravil – ubogljivost pa je spoštovanje pravil in ravnanje v tem duhu.
Disciplina ni nujno v nasprotju s človekovo svobodo. Tudi ubogljiv človek lahko živi povsem svobodno ali si svobodo – če se že čuti omejenega – vsaj želi in si zanjo prizadeva. Življenje vsakega posameznika in vsa družba v celoti je iskanje ravnovesja med svobodo in obveznostmi, med prosto samorealizacijo lastne individualnosti in vpetostjo v skupnost, ki zahteva podrejanje določenim pravilom.
Več lahko preberete na Požareport.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
