Tako kot o okusu se tudi o smislu za humor ne razpravlja: mi ga imamo, v Novi ljubljanski banki pa pač ne.
Fotomontaža Janka Medje v joga položaju, ki so jo v petek objavile Finance, je zelo smešna. Nanaša se na razkritje, da so v NLB nekaterim uslužbencem plačevali tečaje in treninge transcendentalne meditacije in joge.
Oglejmo si zadevo s stališča humorja in satire.
S človekom, ki se mu fotomontaža ne zdi smešna, je nekaj narobe. Možnosti je več:
Morda sploh ne ve, kaj je joga in zakaj ta stric tako čudno sedi.
Morda je fanatično zadovoljen varčevalec NLB, odkar je dobil prvi šparovček, in verjame v nedotakljivost častivredne firme ter lika in dela njenega predsednika uprave.
Morda mu grejo na živce Finance (in mediji nasploh) in se že iz trme in užaljenosti noče smejati nobeni njihovi, magari smešni pogruntavščini, ker se mu zdi, da so samo čakali, kdaj bodo lahko spet enkrat nasadili banko in njenega šefa.
Morda je prepričan, da je prav (ali da vsaj ni nič narobe), da (če) podjetje – tudi državno in tudi ne preveč uspešno – krije stroške izboljšanja kvalitete življenja zaposlenih, ki si to zaslužijo ali ki so dovolj visoko v interni hierarhiji, da jim dajo kak benigen, vendar butast in za njihove pojme še poceni bonus.
Morda pa je človek, ki se mu to ne zdi smešno, kratko-malo brez smisla za humor.
Sam ne verjamem, da je lahko nekdo tako zelo zatežen in tako zelo popolnoma brez smisla za humor, da se ob pogledu na lebdečega in okravatenega predsednika uprave banke v padmasani ne bi vsaj malo ali vsaj kislo nasmehnil.
Človeka, ki se mu to ne zdi smešno, preprosto ni – razen če dela v NLB v službi za korporativno komuniciranje ali če mu je slučajno ime Janko Siddharta Gautama Buddha Shakyamuni Medja.
Konkretna fotomontaža je bila v bistvu karikatura ali po domače ilustriran, vizualno izmišljen vic. Cilj karikature je, da na paraumetniški način, torej s pomočjo fikcije – ki pa seveda ni nepovezana z realnostjo, ravno nasprotno – in s pretiravanjem, transponiranjem, metaforiziranjem opozori na konkreten, trivialen problem.
Karikature in fotomontaže spadajo v kategorijo satire. Smisel in prednost satire je v tem, da govori o isti stvari bolj učinkovito in prepričljivo in nenazadnje tudi bolj preprosto in na kratko kot običajni, straight načini komuniciranja.
Tako bi recimo Finance v tem primeru lahko objavile resen in strokoven (in teoretično dolgočasen) komentar o korporativnem upravljanju v podjetjih v državni lasti s poudarkom na bankah, o pomenu bonitet za HRM, o stikih z javnostjo in odnosu javnosti do nepravilnosti v podjetjih, o njihovem ugledu, o upravljanju ugleda in njegovega vpliva na vrednost podjetja, o filozofiji pravične in nepravične neenakosti, zaradi mene tudi o tendencioznem pogromaštvu medijev.
Pa ga pač niso – in odločili so se pravilno. Le zakaj bi zapravljali dragoceni čas in resurse za nekaj tako očitno in samoumevno neumnega in nepotrebnega, kot je plačevanje ur joge uslužbencem, pa če so v službi pod še takšnim stresom?!
Že sámo poimenovanje oddelka z izrazom “korporativno komuniciranje” je dovolj prepričljiv dokaz, da tam delajo ljudje, ki ne samo da ne vedo, o čem sploh govorijo, temveč govoriti niti ne znajo.
V protestni noti, naslovljeni na Finance, so fotomontažo označili kot “skrajno žaljivo”, “objektivno žaljivo”, “nedopusten in protipraven poseg v čast in dobro ime [predsednika uprave in podjetja]” in kot nekaj, kar je bilo storjeno z “zaničevalnim namenom”.
Prej sem pozabil omeniti še eno sorto poklicno deformiranih ljudi, ki so po vsesplošnem prepričanju (in po defaultu) tudi tako zelo brez smisla za humor, da bi se jim fotomontaža znala zdeti popolnoma nesprejemljiva – sodnike.
Več lahko preberete na Požareport.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
