Tako kot je slovenska posebnost Alenka Bratušek sama, je posebnost – in to še večja – tudi odnos do nje kot boge reve, ki je po krivici gor plačala
Prejšnji torek/sredo mi je bilo vnaprej jasno, da se bodo jeza, posmeh in razočaranje, s katerimi je ljudski glas enotno in masovno kot še nikoli zasul uradno kandidatko za komisarko, hitro sprevrgli v sočutje, naklonjenost in zaščitništvo do nje kot privatne osebe.
In res. Do konca tedna so se že začeli širiti komentarji v podporo Alenki Bratušek.
Na Valu 202 so recimo pomodrovali takole: “Ponovno smo dokazali, iz kakšnih sestavin je skuhan naš nacionalni karakter in katera prevladujoča lastnost nas tako plebiscitarno poenoti. Ne, niste uganili. Ni nevoščljivost, pregovorna fovšija, ampak – privoščljivost.”
Če novinar reče, da je naš nacionalni karakter “skuhan”, naj si pripiše posledice – neglede na to, kaj pravzaprav hoče kot pesnik povedati.
Nedelo pa je objavilo anketo eminentnih in kompetentnih, ki so Brodolom Bratušek interpretirali kot posledico “zlobe”, “zavisti” in “zahrbtnosti” ter “rumene, sprenevedave in žalostne združene levo-desne gonje […] nevoščljivcev iz lastne stranke, vlade in koalicije; Štefanecov, janševcev, Bogovičev in Ljudomiležev, ki so napeli vse svoje sile, uporabili vse svoje evrozveze, da bi sicer brezzobe evroparlamentarce nahujskali proti mogoči visoki evropski funkcionarki iz male Slovenije”, eden od njih je celo rekel, da ga “ne skrbi toliko njena nestrokovnost”, češ, “toliko bolj smo si jo privoščili, ker je naša, za povrhu pa še ženska”.
Tega na koncu ne razumem. Koga pa si naj privoščimo, če ne naše/našega? Tistega Madžara, ki je tudi odletel? Kaj nas brigajo Madžari? Naj se sami ukvarjajo s svojimi kandidati. In kaj potem, če je ženska? Ali je to stvar bontona? In ali ni kandidirala ravno zato, ker je ženska? Saj ni kandidirala zato, ker je strokovnjakinja za energetiko!
Naslednja stopnja je bila primerjanje s športom in ne več ne manj kot s Tino Maze.
Če se poskusimo vživeti v psiho nižjih državljanskih organizmov, je primerjanje športa in politike do neke mere razumljivo. V športu ni nenavadno navijati za slabšega – tudi če ni naš. Simpatije gledalcev bodo večinoma na strani nemočnega boksarja, ki ga je favorit brutalno pretepel. Ali recimo Eddieja The Eagla Edwardsa.
Še tem bolj logično pa je, da smo navijali za slovensko hokejsko reprezentanco, ki se je v Sočiju hrabro borila proti premočni Zbornaji kamandi, tako kot v Barceloni za košarkarsko v četrtfinalu proti ZDA.
A da ne bo pomote: primerjati komisarsko kandidaturo Alenke Bratušek s športom je popolna neumnost. Čeprav je tudi politika oblika tekmovanja, so čustva, ki jih generira, neprimerljiva s tistimi, ki jih generira šport. Neprimerljivi pa so tudi motivi in moralni zakoni in predvsem pravila in kriteriji.
Kot da ni bilo dovolj že tisto s kuhanim karakterjem, je radijski komentator v nadaljevanju izustil: “Marsikomu je na primer Tina Maze karakterno neprijetna, lahko celo arogantna. Marsikdo ji zavida gmotni položaj. Pa kljub temu ne poznam nikogar, ki bi ji na katerem od smukov privoščil padec, po možnosti še s potrganimi kolenskimi vezmi.”
Tina Maze se za začetek ni sama predlagala za svetovni pokal v alpskem smučanju samo zato, ker se ji je zdelo, da je dovolj dobra, in ker bi imela dobre zveze pri štarterjih. Tina Maze je leta in leta trenirala, garala, napredovala, tekmovala, izgubljala in zmagovala, izgubljala in zmagovala, padala, se pobirala, pa spet izgubljala in zmagovala in nazadnje na olimpijskih igrah osvojila zlato in srebrno medaljo. In to pod enakimi pogoji kot vse druge tekmovalke.
Alenka Bratušek pa je šla tekmovat v evropsko konkurenco pod domačimi, slovenskimi, prilagojenimi pogoji. Prišla je v Bruselj v dobri veri, da mora približno tako nakladati, kot je nakladala v Državnem zboru – pa bo vse v redu.
Več lahko preberete na Požareport.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
