M. Cerar, Ius-info: Zadeva Patria

Zadeva Patria nas je Slovence znova razklala. Še posebej (nepravnomočna) kazenska obsodba Janeza Janše je tako ali drugače močno vznemirila mnoge državljane, tudi izobražence, politike in še marsikoga. Pri tem ima vsak svoj zakaj. Nekateri so v takšno sodbo upali, drugi so upali, da ni mogoča, tretji so vznemirjeni zato, ker je po sodbi nastopil pravi nacionalni čustveni vihar itd.

Slovenci smo se v svoji zgodovini že tolikokrat ideološko, politično in ne nazadnje kulturno ostro razcepili v dva pola, da je pravzaprav včasih težko razumeti, zakaj smo še skupaj. Morda le zato – dovolite mi malce ironije –, ker smo kot narod še vedno tako nezreli, da se čustveno in miselno napajamo iz vseh teh strasti, ki nas venomer znova delijo na dva potencialno sovražna in v skrajni situaciji celo bratomorna pola. Protagonisti obeh polov ne morejo obstati drug brez drugega, kajti svoje delovanje temeljijo predvsem na tem, da se medsebojno spopadajo ter spodbujajo tudi pri vseh ostalih boj proti nasprotniku oziroma »sovražniku«. S tem žal zelo uspešno trkajo na nezrela čustva vseh tistih Slovencev, ki jim vedno znova »padejo na finto« in se zaradi tega ali onega politika ali kake druge osebe ostro razdelijo na »naše in vaše«. Tako to pač gre, če v družbi prevladuje negativno. Deli in vladaj! Če je ljudstvo neenotno, razdeljeno, ga pač najlažje obvladuješ tako, da ga razcepiš.

Za obvladovanje ljudstva je seveda že od nekdaj učinkovito tudi ponujanje kruha in iger, pri čemer nam v Sloveniji zaradi »pomanjkanja kruha« ostajajo bolj ali manj le še »igre«. Seveda pri tem nikakor ne gre za to, da bi sodni postopek z zadevo Patria želel označiti kot igro. Toda celotno afero Patria lahko označimo kot veliko politično igro, tako kot nekateri pravijo, da bi morali slovensko prekupčevanje z orožjem po osamosvojitvi imenovati »igro vseh iger«.

Razlika med afero Patria in sodnim postopkom v tej zadevi je velika, čeprav se je v zadnjih letih oboje medsebojno prepletlo in povezalo. Afera Patria se je namreč pričela na nepravnem prizorišču, v predvolilni kampanji, in je imela sprva za Janeza Janšo – kot osrednjo ciljno osebo v tej aferi – negativne politične posledice. V tistem času je bilo mnogim jasno, da gre za politično instrumentalizacijo domneve o podkupovanju v (pred)volilni namen, kajti do kakršnekoli pravne obtožbe ali obsodbe je bilo še daleč. Po volitvah, ki jih je Janševa stranka z majhno razliko izgubila (v smislu, da ni dosegla prvega mesta), je zadeva Patria grozeče obvisela v zraku, kakšni pravni postopki pa še kar nekaj časa niso intenzivneje stekli, kar je bilo povsem v duhu sodobne slovenske manire: obtoži in pusti obtoženega, da je obtožen. Toliko o tem. Da ne pozabimo, da ima afera Patria že iz tistega obdobja takšno politično dimenzijo, ki ji ni v čast. Pa tudi v opomin, da se to, da je namreč nekdo leta in leta zgolj obtožen in ne more dokazati svoje nedolžnosti, pri nas dogaja še marsikateremu državljanu, ki pa na svojo nesrečo ni politik visokega ranga in zato politične stranke ali ljudstvo v njegovo podporo ne uprizarjajo javnih protestov.

V približno zadnjih dveh letih se je afera Patria v precejšnji meri preselila v sodne dvorane. Najprej v premajhno dvorano, kar so novinarji žal zmotno dojeli kot omalovaževanje medijev in javnosti, ne pa kot očitno dejstvo, da politika že leta in leta tako podcenjuje sodstvo, da mu ni pripravljena nameniti dovolj ustreznih in spodobnih prostorov za izvedbo sojenj. No, ko je okrajno sodišče za ta namen le našlo večjo dvorano (seveda izven svojih prostorov), so se pričele druge zanimivosti, od smešenja sodnice, preko ignoriranja sodnih obravnav s strani obdolžencev, do organiziranja okroglih miz, na katerih so nekateri pravniki že ob začetku sojenja ocenili, da gre za tožilski konstrukt, ki v skladu z ustavo in zakoni ne more pripeljati do obsodilne sodbe in je zato očitno politično motiviran.

Ker se nisem nikoli zares poglabljal v vsebino zadeve Patria in zato v tem primeru ne poznam dovolj pravnih dejstev, tudi zdaj ne morem soditi o tem, ali so imeli in imajo ti pravniki, ki seveda zdaj še bolj odločno ponavljajo svoja tedanja stališča, prav. Čudi pa me, kako je lahko takrat in kako lahko danes toliko pravnikov – v teh dnevih se jih je namreč nabralo že kar nekaj – vehementno zagovarja stališče, da je izrečena sodba zmotna in ves postopek pravno nesprejemljiv. Sodni spis ima namreč po navedbah državnega tožilca Andreja Ferlinca okoli 22.000 strani, zato si težko predstavljam, da so vsi ti moji kolegi pravniki, ki so v svojih ocenah tako odločni, prebrali in preštudirali vsaj večji del tega gradiva. Seveda mi tudi ni jasno, od kod ga tako dobro poznajo, da si upajo javno izrekati kategorične strokovne sodbe o tej zadevi. Večina njih se niti dobro ne spozna na kazensko pravo (kar se, mimogrede, po ugotovitvah kazenskih strokovnjakov tudi jasno vidi v njihovih javnih zapisih ali nastopih), poleg tega pa sodba v pisni obliki, s celotno obrazložitvijo, sploh še ni bila izdana! Vse tiste pravnike, ki že zdaj javno in s sklicevanjem na svoje strokovno znanje in avtoriteto kategorično zatrjujejo, da sodba je ali ni utemeljena, bi morala pravna skupnost (in to mislim skrajno resno!) nemudoma in odločno opozoriti, da takšni nastopi niso v skladu s poklicno etiko kateregakoli pravnika, razen morebiti odvetnika v konkretni zadevi.

Da ne bo pomote. Nikakor ne nasprotujem javnim odzivom pravnikov (in drugih državljanov) na izrečeno sodbo. Javna razprava o pravnih zadevah in postopkih, še posebej tako razvpitih kot je primer Patria, je seveda v sodobnem demokratičnem in pravnem prostoru dopustna in v določeni meri koristna. Toda, če izrečene sodbe namreč ne poznamo v celoti, je res ne moremo kategorično podpirati ali zavračati.

Več: Ius-info