Miro, o tebi govori aktualna zgodba: pozabil si na svoje marmelade, na Kešeljevića in Kopača, na Lebna in Petroviča, na bivšo ministrico Setnikar Cankarjevo, na ministra Mramorja, na bivšega državnega sekretarja Vesenjaka, na dva velika koalicijska kupa marmelade, po katerih tacata Erjavec in Židan, na tajkunska omrežja, ki jih je od LDS in Pozitivne Slovenije prevzela SMC, in nenazadnje – Miro, pozabil si nase: kako globoko si segel v marmelado za svojih nagrabljenih 353.337,81 evrov pogodbenih priboljškov?!?
Predsednik vlade in SMC dr. Miro Cerar se je te dni spraševal, od kod prihaja pritisk na vlado? Ne vem, kdo se bo še javil, toda skromno priznam, da s strani moje malenkosti vsekakor prihaja pritisk na vlado. Prav tako je ugotavljal, da “je očitno, da ta vlada nekoga zelo moti”. Res je. To je moje drugo neskromno priznanje: ta vlada me moti. Upam le, da nekaj takega v tej deželi še ni prepovedano. In očitno upam zaman, da se je Cerar že navadil tega, da ni več v svojem nedotakljivem profesorskem slonokoščenem stolpu, ampak na odprtem političnem terenu z najvišjo možno stopnjo odgovornosti. Kritike mu morajo biti domača melodija in korektura dela, ne pa da užaljeno privzema kalimerovsko pozo presenečenja lepe duše. Naj vam – in predsedniku vlade – tudi pojasnim, zakaj me Cerarjeva vlada moti: zato, ker vodi državo v napačno smer – brez strukturnih reform, brez privatizacije, brez tujih investicij in brez vsake vizije.
Kot je znano, je Cerar pred tednom dni na kongresu svoje stranke ponovno oznanil, da se bori za drugačno politično in pravno kulturo ter spremembo vrednot. Zemlja se ob tem izrekanju lastne narcistične fantazme pod njim ni udrla in nadaljeval je s samoljubno samohvalo o dosežkih njegove vlade: sprejeta sta bila dva rebalansa proračuna (strašen uradniški uspeh – morda bi moral Cerar svoj s. p. razširiti še na to dejavnost in jo po ustrezni ceni ponuditi drugim vladam), gospodarstvo je začelo rasti (ne zaradi vladnih ukrepov ali reform, ampak proti vladi in zaradi dogajanj na evropskih trgih), s sindikati je podpisal socialni sporazum (samo zato, da bi s sindikalnimi šefi utrdil okostnico svoje lakajske levičarske vladavine), privatizacija pa se bo nadaljevala (še en pesek v oči: privatiziral bo za vzorec, da se bo lahko opravičil pred Brusljem, več kot 90 % državne lastnine pa bo ostalo v državnih rokah).
Ob teh izjemnih dosežkih se Cerar ne počuti dovolj priznanega: “Tisti, ki imajo roke do ramen v marmeladi, kažejo s prstom na nas.” De te fabula narratur, Miro, o tebi govori zgodba: pozabil si na svoje marmelade, na Kešeljevića in Kopača, na Lebna in Petroviča, na bivšo ministrico Setnikar Cankarjevo, na ministra Mramorja, na bivšega državnega sekretarja Vesenjaka, na dva velika koalicijska kupa marmelade, po katerih tacata Erjavec in Židan, na tajkunska omrežja, ki jih je od LDS in Pozitivne Slovenije prevzela SMC, in nenazadnje – Miro, pozabil si nase: kako globoko si segel v marmelado za svojih nagrabljenih 353.337,81 evrov pogodbenih priboljškov?!? Pričakujemo nadaljevanje, saj je vse našteto zgolj vrh ledene marmeladne gore. Morda je kovačeva kobila res bosa, toda Cerarjeva kobila je že po pol leta vladanja vsa od marmelade. Kaj bi šele bilo, če ne bi režimsko trobilo “Delo” te kobile vsak dan sizifovsko zaljšalo v ogledalu. Naključno sem v roke vzel številko “Dela” z dne 12. marca in prebral tri velike naslove, ki v bran jemljejo uboge medijske pare Cerarja, Bratuškovo in Pahorja: “Vlado poskušajo spodnesti z lažmi”, “Cirkus NPU pri Bratuškovi” in “Janša že dolgo dobiva slabe ocene, Pahorju uspel preobrat”. “Delo” je šolski primer marmeladnega režimskega trobila.
Medtem ko se Cerar in njegovo “Delo” utapljata v marmeladi in zabijata čas z reševanjem vprašanja, kako bi jo poimenovali, se je slovenska nacija znašla na robu moralnega, političnega in materialnega propada. Korupcija obvladuje vse družbene podsisteme, ljudje so demoralizirani, mediji podkupljeni ali zatrti, javno mnenje utišano, posli se komajda pobirajo s tal, domovi delovnih družin so pod hipotekami, delavstvo osiromašeno. Srednji sloj je potisnjen nazaj v proletarske življenjske okoliščine, nezaposlenost je razširjena po vseh slojih – od mladih iskalcev prve zaposlitve do doktorjev znanosti, najboljši pa odhajajo v tujino. Marmeladni socialisti so v Sloveniji s svojo križarsko vojno proti liberalizmu, programu blaginje in napredne družbe dejansko ustvarili dva antagonistična tabora: politično-tajkunsko elito in vse ostale. Vladavina SMC je še ena oblika gospodarsko zatiralskega režima in prej bodo Marsovci pristali sredi Ljubljane, kot pa se bo spremenila narava te oblasti. Le-ta ni sposobna nobene resne strukturne reforme, ker ob obilici marmelade ne čuti potrebe po prehodu k dejanju. Če kaj, potem demonstrira mrk politike – nobene spremembe in nobenega dejanja, ki bi ogrozilo parazitsko manjšino.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
