Pred kratkim je v slovensko javnost udarila novica o še enem prozornem primeru korupcije: bivša šolska ministra Socialnih demokratov Igor Lukšič in njegov mini-me Jernej Pikalo sta Lukšičevi žlahti – bratu Andreju na Centru za kritično politologijo na FDV in sestrični Marini Lukšič Hacin na SAZU – nakazala 1,4 milijona davkoplačevalskega denarja.
Šlo naj bi za projekt predmeta “Državljanska vzgoja”, za katerega je samo Katedra za teoretsko politologijo, ki v resnici tvori bizarni Center za kritično politologijo, dobila 590.000 evrov. Oba bivša ministra sta s strani kriminalistov Nacionalnega preiskovalnega urada osumljena zlorabe položaja. Kot je to v takšnih primerih že običajno, se branita s političnimi proti-obtožbami: Lukšič se spravlja na konkurenčno SDS, ki da mu je zgodbo, o kateri ni nič vedel, namestila, da bi sesula njega kot takratnega predsednika SD, Pikala pa naj bi politično kompromitirali zaradi nasprotovanja privatizaciji Telekoma. Kateri od obeh lažnivih Kljukcev ima daljši nos, se odločite sami, a dejstvo je, da to, kar Lukšič imenuje “podmazovanje mašinerije” razpisov s skorajda poldrugim milijonom evrov, zagotovo ni moglo neopazno mimo ministra, kot da gre za evro ali dva za kavo. Če kaj, zna v primerjavi z njim Janša vsaj verodostojno lagati.
Na tej točki pride razsvetljujoče v igro moja zgodba: zgodaj spomladi letos je senat FDV glasoval proti moji reelekciji, se pravi, proti ponovni izvolitvi v naziv docenta. To je senat storil na šokanten način, kot se ni dogajalo od časov političnih čistk profesorjev na tej razvpiti fakulteti: s svojim glasovanjem je flagrantno povozil tri pozitivna mnenja članov strokovne komisije za habilitacijo. Moram priznati, da sem najprej pomislil, da je ta dogodek povezan izključno s političnim pogromom, javno diskvalifikacijo in mojim odpoklicem s položaja veleposlanika v Avstraliji.
Levičarska Superstranka z različnimi imeni je zadnji dve desetletji vedno znala kaznovati neposlušne, tudi če nisi njen član, kot je to v mojem primeru. Takratni politični vrh je s proslulo predsednico vlade Alenko Bratušek, predsednikom Pahorjem, zunanjim ministrom Erjavcem in predsednikom SD Lukšičem skupaj ocenil, da sem prenevarna priča njihovi tajni dejavnosti, ki so mi jo naročili z zvezi z Omanovimi naftnimi zemljišči v Bosni. Takšne priče se danes praviloma več ne ubije, temveč doživiš frontalni medijski linč, po katerem je tvoja beseda vredna toliko kot pasji drek.
Zdaj vem, da je v ozadju potekala še ena vulgarna akcija, povezana z denarjem. Prej omenjena Katedra za teoretsko politologijo je bila namreč donedavna tudi moja katedra, na kateri najdeš, denimo, oba brata Lukšič, njegovega mini-meja Pikala, pa Kurnika in razne druge kurnike. Bivša ministra sta svojim in bivšim mojim kolegom s katedre zašaflala – kdor vsaj malo pozna akademske vode – ogromne količine davkoplačevalskega denarja. Zdaj pa pomislite – kdo bi od članov te katedre spustil še koga zraven, ko se je delila ta izjemna vsota denarja. Za moje bivše kolege je veljalo, da je Balažic že leta med kenguruji, zato tudi službe ne rabi več. Še posebej so bili za projekt moje odstranitve s fakultete zagreti mlajši asistenti (moji bivši študenti), ki bi z mojo vrnitvijo sami izgubili službo nadomeščanja – in to ravno zdaj, ko so se prvič v življenju pošteno okopali v denarju.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
