Sprožilec tokratne kolumne je nagovor predsednika Ustavnega sodišča Republike Slovenije, mag. Mozetiča, v katerem je skorajda resignirano ugotovil, da je 23. december dan ustavnosti, ki ga obeležuje le (še) Ustavno sodišče. Vsem ostalim institucijam, tako velja pritegniti gospodu predsedniku, je za Ustavo vsaj na simbolni ravni očitno malo mar.
O razlogih za to bi seveda kazalo voditi poglobljeno razpravo, a kaj ko kolumne ne ponujajo prostora zanjo. Zato se osredotočimo le na dve iztočnici. Prvo bolj načelno, z zelo konkretnimi posledicami. Drugo pa bolj konkretno, s precej načelnimi posledicami.
Slovenska Ustava ostaja nezadostno institucionalno ponotranjena, ker se institucionalni akterji in zato institucije kot take v pretežni meri niso poistovetili z njo. Pa ne le z njeno formo, temveč z vsebino. Z vrednotami, ki jih je poustavila. Napravila za sam simbolni apeks slovenskega političnega sistema.
V en glas s predsednikom Ustavnega sodišča gre ponoviti, bistvo slovenske Ustave v pravno-formalnem in vrednostnem smislu je v tem, da smo s sprejetjem osamosvojitvenih dokumentov prekinili »ne le tedanje državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve.«
Kot je dejal Pučnik: »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!« In na tem je treba radikalno, brezkompromisno vztrajati v formalnem in vrednostnem smislu. Izkušnje slovenske polis namreč kažejo, da sta jugoslovanska forma mentis in modus operandi preživela in se pretanjeno razširila kot metastaze iz starih tkiv v nova, mlada jedra. Zato slovenska Ustava še dandanes ni realizirana, država in njeno ljudstvo pa sta v občudovanja vredni krizi.
Kot odraz te načelne ustavne nenačelnosti gre izpostaviti ravnanje Državnega zbora v eni najbolj razvpitih ustavnosodnih zadev v zadnjem času: t.i. lex Kramar (U-I-158/11-85). Kot vselej je pristal v središču zanimanja javnosti zgolj končni rezultat postopka. To je, da, med drugim, zadevni gospod dobi vrnjen svoj milijonček, ker je Državni zbor sprejel zakon s povratno veljavo, ne da bi za to artikuliral zahtevani javni interes.
Se zgodi, bi lahko zapisali, da Državni zbor včasih ne uspe z obrambo svojih predpisov pred Ustavnim sodiščem. A tokrat ni šlo le za to. Mnogo bolj frapantno: Državni zbor ni niti poskušal obraniti svojega zakona, v katerega je javnost, morda neupravičeno, polagala tolikšna pričakovanja večje družbene pravičnosti.
Več lahko preberete na Iusinfo.
