Lustracija bi odpravila 95% sistemske korupcije v državi

janez jansaZ Janezom Janšo, predsednikom SDS, smo se v prvem delu intervjuja pogovarjali o odstopu Komisije za preprečevanje korupcije, gospodarski situaciji v državi, medijih in parlamentarni zimi.

Morda za začetek nekoliko provokativno vprašanje: ali imate karkoli opraviti pri odstopu Protikorupcijske komisije?

Posredno zagotovo, saj kot najbrž danes ni nobena skrivnost, je člane Komisije bivši predsednik dr. Danilo Türk imenoval z enim samim ciljem, to je, da se odstrani mene iz politike. To je tudi javno povedal v intervjuju za Mladino, ko je dejal, da je treba politiki Janše in SDS narediti konec. In njegovi vojščaki, ki jih je imenoval po ozkem političnem izboru v to Protikorupcijsko komisijo, so temu zvesto sledili. In ko je naša vlada padla, so najbrž začutili, da so svoje delo opravili. Še bolj pa je verjetno na ta odstop vplivalo dejstvo, da je slovenska javnost od njih pričakovala, da bodo nekaj rekli tudi glede sistemske korupcije, ki so jo imeli veliko na besedah, tako v bankah, v Mestni občini Ljubljana, recimo pri Stožicah, pri znanih primerih, pri najemu stavbe za Nacionalni preiskovalni urad, kjer je bil gospod Klemenčič celo revizor tega projekta. Ampak nič o tem niso rekli…

Vas je presenetilo, da so odstopili?

Kar se tiče prepričljivosti razlogov, ki so jih najavljali ob tem svojem patetičnem šovu in odstopanju, je ta njihova tiskovna konferenca spominjala na tiskovno konferenco Iva Sanaderja, bivšega predsednika hrvaške vlade, ki je tudi tako nenadoma odstopil in tega ni znal prepričljivo pojasniti. Zelo podoben vtis je nastal v slovenski javnosti, kjer pa so nekateri osrednji slovenski mediji iz tega poskušali narediti tragedijo, tako da je manjkal samo še Tomaž Trček, da bi za njimi potočil kakšno solzo.

Skratka, do neke mere ste bili tudi vi presenečeni?

Bil sem presenečen nad tem šovom, drugače pa škoda besed.

Vaša stranka je edina izjavila, da bi bilo potrebno to komisijo odpraviti, ob čemer je seveda znano, da je vaša vlada padla zaradi ugotovitev te komisije in je na nek način ta komisija tista, ki se je najbolj vpletla v politično dogajanje v nekih zelo ključnih časih?

Naša vlada ni padla zaradi ugotovitev te komisije, to so uporabili kot povod. Vzrok za to, da so našo vlado skušali zrušiti z vsemi sredstvi, je bil zakon o slabi banki, glede na to, da smo dregnili v najmočnejši monopol tranzicijske levice, ki napaja vse druge monopole. Brez teh milijard ta režim ne more funkcionirati. Ustrašili so se tako zaradi ugotavljanja odgovornosti za nazaj, kot tudi za to, da se s pomočjo mednarodnih nadzornih inštitucij zadeva preseka, naredi transparentno sanacijo oz. fiksiranje bančnega sistema in potem privatizacijo, ki bo dokončno pometla s tem virom njihove vampirske moči. To je bil ključni razlog, ampak slovenska tranzicijska levica potem vedno za obračun uporabi nek drug izgovor. Tukaj ni bilo nič novega, če spomnim samo na Depalo vas, Patrio in ostale afere, ki so jih vedno lansirali takrat, ko je bil nek njihov nevralgični interes ogrožen.

Nasploh imamo občutek, da se je ta komisija daleč največ ukvarjala z Vami. Sicer se je ukvarjala tudi z Zoranom Jankovićem in nekaterimi drugimi primeri, vendar se vaše ime najpogosteje pojavlja tukaj. Zdaj ko je komisija odstopila, se že pojavljajo neka nova imena, ki naj bi zasedla te funkcije. Zanimivo je, da so tisti, ki krožijo v javnosti, jasno profilirani, celo bi rekel, politiki leve opcije. Zanima me, kaj vi predlagate glede komisije, ki naj bi se ukvarjala s protikorupcijsko tematiko?

Pred dnevi je analitična služba Državnega zbora naredila mednarodno primerjavo, iz katere izhaja, da takšne komisije nima nobena druga država. Samo še dve državi na svetu imata deloma podobni instituciji, sicer pa se z bojem proti korupciji, ki je sestavljena iz enega ali več kaznivih dejanj, vedno ukvarjajo organi, ki jih vsaka demokratična družba za to ima, se pravi organi odkrivanja in pregona. Tako da prenašanje te funkcije na neke komisije, ki so politično imenovane, ima lahko samo en cilj, da se tako kot v partijskih časih, arbitrarno odloča, kaj je korupcija, kaj ni, kaj se preganja, kaj se ne preganja. Ta zadnja sestava je bila lep primer tega dejstva. Že če pogledamo to kadrovsko verigo, kako je do te komisije prišlo, potem vidimo, da gre najprej za nek zakon, ki ga je bivši minister Zalar spravil čez proceduro ob številnih strokovnih pomislekih. Ta zakon je dal pristojnost predsedniku države, da imenuje takšno komisijo, na podlagi nekih predlogov neke komisije, ki je takšna, kot so bile včasih ob CK-ju. Po ustavi predsednik sam ne imenuje funkcionarjev, ta zakon je po tem velika izjema in ta funkcija, ki jo daje predsedniku, je ustavno sporna. Če pogledamo čisto vsebinsko, kar je tukaj najpomembnejše, potem vidimo, da je bil ravnokar preminuli Mitja Ribičič dolgoletni mentor Danila Türka, Danilo Türk pa je imenoval Klemenčiča in Praprotnika in Selinškovo. Samo tri postaje so od leta 1945 do leta 2013, če pogledamo to kadrovsko verigo. Potem ni čudno, da je Klemenčič stalno govoril, kako bi rad večja pooblastila, verjetno takšna, kot jih je imel mentor njegovega mentorja. Sicer pa bi 95% sistemske korupcije v državi odpravili z ustreznim zakonom o lustraciji v skladu s 5. točko Resolucije EPP in napotili Resolucije Sveta Evrope št. 1066. Odstranitev udbovskih navez bi Slovenijo razbremenila glavnih monopolov, država in družba bi lahko prvič res svobodno zadihali.

Vi pravite, da ste vse glede izvora vašega premoženja pojasnili pred Davčno upravo, Protikorupcijska komisija pa še vedno trdi, da tega niste ustrezno pojasnili. Kje je ta kratek stik, da se še glede tega ne morete poenotiti?

Iz tega, kar sem prej povedal najbrž jasno izhaja, kje je motiv za takšne trditve te komisije. Po zakonu, ki je sicer ves luknjičast, ampak v tem delu popolnoma jasen, bi morala komisija pred objavo tega poročila o premoženjskem stanju, to poročilo poslati meni in v zakonu natančno piše, da imam potem pravico v roku sedmih dni dati pripombe na to poročilo, tako kot na primer na poročilo računskega sodišča. V tem primeru v zakonu tudi piše, da bi morale biti te pripombe objavljene skupaj s tem poročilom, ker ne gre za upravni postopek, ampak nek postopek sui generis. To je edina oblika obrambe nekega posameznika, ki jo ima napram absolutni pravici te komisije, da arbitrarno presodi, čemu bo verjela in čemu ne bo verjela. Te možnosti meni niso dali, poslali so mi neka vprašanja, ravno v času, ko sem jaz odhajal na zasedanje Generalne skupščine Organizacije združenih narodov septembra lanskega leta v New York, vendar sem na tista vprašanja kljub pomanjkanju časa po najboljših močeh odgovoril. Vendar so v poročilu pisali o stvareh, o katerih mene sploh niso spraševali oz. jih sploh niso preverjali. Spraševali so me tudi take podrobnosti, ki se jih na pogovoru nisem spomnil, zato je bilo z moje strani nekaj datumov napačno navedenih. Ko nimaš pred sabo dokumentacije, se vseh podrobnosti seveda ne spomniš za 10 let nazaj. Pa v enem poročilu je bila pomotoma zamenjana cena novega in starega avtomobila. In to je vse, kar se tiče prekrška.

Glede temeljne obtožbe pa nikjer niso predstavili izračuna, na podlagi katerega naj jaz ne bi prijavil 200.000 evrov v roku osmih let. To je bila številka, ki je bila vržena v javnost, vendar, če pogledate tisto poročilo, ni nobenega izračuna. Trdili so naprimer, da je bila moja nepremičnina v Trenti v času, ko sem jo prodal, vredna manj, kot v času, ko sem jo kupil. Kupil sem jo, mislim da, leta 1992, prodal pa leta 2005, vmes so cene nepremičnin zrasle za 10-krat, ponekod do 15-krat. Skratka, polno je teh ‘nebuloz’ in trditev, pred katerimi ni bilo možne nobene obrambe, ker mi tega roka niso dali. In celo bivši predsednik te komisije, Drago Kos je v nekem odzivu na to poročanje, ki je bilo pred kratkim objavljeno, argumentiral kršitev zakona pri roku za odgovor, s tem da je v uvodu potem napisal, da stvari niso bile zakonite, so imele pa dober rezultat. Cilj torej opravičuje sredstva, kar so komunisti prakticirali in še prakticirajo od Čebin dalje.

Po skoraj 35-ih letih dela je moje in ženino premoženje, ki je zdravnica in tudi trdo dela, če odštejemo kredita, ki jih imava oba, vredno manj kot 250.000 evrov. Če me zaprejo in ne bom mogel odplačevati kredita, lahko zaradi hipotek izgubiva tako hišo kot stanovanje. Najino kompletno družinsko premoženje po 35-ih letih mojega dela, in večinoma sem imel v tem času vsaj solidno plačo kot predsednik vlade ali poslanec ali prej podjetnik, prodal pa sem skupaj tudi 100.000 izvodov različnih naslovov svojih knjig, vse najine že odplačane nepremičnine skupaj niso vredne več kot 250.000 evrov. Za vsak evro je možno tisočkrat dokazati izvor, ob tem, da sem v času smrti obeh staršev še dedoval po obeh, kar pa naj po mnenju nekaterih tudi ne bi smel.

Ampak nekateri vam tako ali tako ne bodo nikoli verjeli do konca, karkoli boste že rekli. Zanimivo, da je KPK odstopil en dan po tem, ko se je v javnosti pojavil tudi še en zanimiv dokument o tem, da je bila proti Vam in osebam iz Vaše neposredne okolice ter proti pokojnemu Jožetu Zagožnu uvedena finančna preiskava. Se pravi, vsa stvar gre še naprej.

Ta dokument, ki je zdaj potrjen kot pristen, je globoko nezakonit. V sodnem postopku meni očitajo, da sem »neznanega dne, na neznanem kraju, na neznan komunikacijski način prejel obljubo neznane nagrade«. Z obljubo si najbrž premoženja ne moreš povečati, ne vem, kaj je tukaj treba preiskati, tudi če bi bilo to res, pa ni, nobene obljube nisem nikoli prejel. Če bi jo, bi to že znali kako dokazati, pa pač niso. Ali si vsaj kaj izmisliti, pa si tudi tega niso mogli, ker nisem imel nobenega stika s temi ljudmi, ne takšnega ne drugačnega. Na podlagi te sodbe, ki tako ali tako ni pravnomočna, se ne da uvesti finančne preiskave. To je globoko nezakoniti akt, ki ima en sam namen, to je izpolnjevanje tistega ukaza, zdaj že bivšega prvorazrednega predsednika Türka, da je treba ustaviti Janeza Janšo in Slovensko demokratsko stranko, ne glede na sredstva. Po Ribičičevi in nato Kučanovi formuli iz Nove gorice: najprej diskreditacija, nato likvidacija, če je treba, tudi fizična… In razburjenje, ki je nastalo ob tem, ko se je ta dokument pojavil v javnosti, je bilo tako veliko ravno zaradi tega, ker tisti, ki to počnejo, vedo, da je to nezakonito, zato to početje skrivajo.

Kako bi ocenili trenutno gospodarsko situacijo?

Ta še nikoli ni bila tako slaba, če pogledamo nazaj po življenju samostojne Slovenije. Trendi so primerljivi z nekaterimi obdobji v bivši Jugoslaviji in tukaj je mogoče možno vleči nekatere paralele med simboli tiste države, ki se pojavljajo, jugonostalgijo, razstavo o Titu in temi trendi, predvsem ko gre za zadolževanje, sajenje rožic, kako bo jutri že vse dobro in predvsem, ko gre za stalno najavljanje nekih ukrepov, iz katerih ni potem nikoli nič. To spominja na tisto znano produciranje programov t.i. Kraigerjeve komisije, ki je bila ustanovljena v 80. letih v Beogradu za izdelavo programov gospodarske stabilizacije pa še nekih 20 besed je bilo v samem naslovu te komisije. Rekli so ji Kraigerjeva komisija, ki je zgolj mlatila prazno slamo. Na podlagi nekega samoupravnega socializma ali koncepta demokratičnega socializma, ki se zdaj poskuša uporabljati, ni možno imeti pozitivnih gospodarskih rezultatov. Edini rezultat na koncu je ta, da mladi ljudje iz demokratičnega socializma potem bežijo v države liberalnega kapitalizma. In to se nam danes dogaja, tako kot se je dogajalo v Jugoslaviji.

Vlada se je z uvedbo nepremičninskega zakona odločila finančna bremena prenesti na ramena zasebnega sektorja, podjetij, kmetov in vseh lastnikov, ki so si uredili svoje nepremičnine. Kako bi Vaša stranka, če bi bila na oblasti, pridobila manjkajoča sredstva?

Mi smo povedali kako, saj smo že v lanskem letu sprejeli proračuna za letos in za prihodnje leto in v teh proračunih ni bilo novih davkov. Bila pa je predvidena znatna pocenitev delovanja države in povedali smo v svojih programih tudi, kako bi jih dosegli. Nismo pa računali samo na to, da se bodo stroški pa tudi število zaposlenih v administrativnem delu javnega sektorja resno zmanjšali, računali smo tudi na to, da bo gospodarstvo z več maneverskega prostora, z odpravo finančnega krča, zakon o slabi banki bi moral delovati že pred pol leta, in z nadaljnjo razbremenitvijo gospodarstva. Nekateri davki so se po naših načrtih zniževali vsako leto, recimo davek na dohodek pravnih oseb, zdaj je ta vlada to presekala. Ta nov maneverski prostor, ta nov kisik za slovensko gospodarstvo bi moral konec letošnjega leta že dajati rezultat in drugo leto bi imeli pozitivno gospodarsko rast. Neizogibno bi prišlo do tega, če bi se naš program uresničeval, vendar se ni.

Za nepremičninski zakon ste predlagali ustavno presojo. Kaj se bo zgodilo, če ne bo sprejeta? Ste pripravljeni pozvati ljudi, da gredo javno povedati svoje mnenje na ulice?

Jaz sem to že storil, ko smo imeli skupaj z drugimi opozicijskimi strankami in civilno družbo zborovanje na Gospodarskem razstavišču, vendar takšna zborovanja ne bodo preprečila negativnih posledic takšnega davka. Te negativne posledice so predvsem v nadaljnjem dušenju gospodarske iniciative in v zmanjševanju števila delovnih mest ter siromašenju podeželja. To je davek, ki je upirjen proti produktivnemu delu slovenske nacije. To je davek, ki ščiti rentnike, ki tako ali drugače živijo od državnega korita in od rok tistih, ki ustvarjajo. In to je davek, ki bo še povečal centralizacijo v državi in razliko med Ljubljano in ostalim delom Slovenije.

Dan pred nekdanjim dnevom republike je odšel zloglasni major Mitja, v Jajce so romali številni Slovenci, menda jih je bilo za kakšnih 10 avtobusov, v časopisih, če omenim Delo je pisalo: »Nekoč je uredništvo ob taki priložnosti (29. novembru) voščilo svojemu bralstvu za praznike…« Tam so se zdaj nostalgično spominjali rajnke Jugoslavije. Lahko pričakujemo, da bodo nekaj podobnega svojim državljanom naklonili tudi ob 26. decembru, dnevu samostojnosti in enotnosti?

Delo je bil nekoč formalno organ Komunistične partije Slovenije. Potem je postalo glasilo Socialistične zveze. V začetku devetdesetih let, v času osamosvajanja, je tja prišlo nekaj novih ljudi, so v glavo namesto gesla ‘Proletarci vseh dežel, združite se!’ napisali geslo ‘Samostojen časnik za samostojno Slovenijo’. To je bil tak pogumen korak v času pred osamosvojitvijo in Delo je bilo takrat na poti, da postane resen, soliden, normalen časopis. Vendar se je to obdobje kmalu končalo in danes verjetno manjka samo še formalna odločitev, da tisto staro komunistično geslo vrnejo na prvo stran. Vsebina pa je že tako ali tako taka ali pa še slabša kot je bila v tistih časih. Seveda je temu ustrezno tudi naklada… Čim ni bilo več obveznega naročništva, je nekdanji Komunist propadel in nekaj podobnega se dogaja tudi s tem časopisom.

Rekel bi pa glede na bistvo vprašanja, ki ste ga postavili, da kljub temu, da v javnosti včasih zgleda drugače, ravno obratno, vsa ta umetno obujana nostalgija po starih časih, promocija starih simbolov, fraz in ikonografije – videli smo, kaj se je npr. dogajalo aprila v Stožicah…, je to izgubljena bitka, ti simboli so odšli nepovratno na smetišče zgodovine, lahko s tega gnojišča vsake toliko dvignejo kakšno krvavo zastavo, vendar pa to v Sloveniji nikoli več ne bo prevladalo. Gre za en žalosten, patetičen mrtvi tek, ki nadomešča aktivno spopadanje s krizo in boj za blaginjo in boljše življenje Slovencev. Ta spopad med simboli slovenske državnosti, ki so nastali v času osamosvajanja in ki mogoče oblikovno niso najboljši, so pa naši, so izraz nekega novega časa, za katerega smo Slovenci glasovali 90 odstotno in med simboli, ki smo jih takrat na Trgu republike spustili z droga, ta boj se bo vedno izšel v korist novih državnih simbolov. Če bi bil danes ponovno plebiscit, se Slovenci gotovo ne bi odločili, da gremo nazaj v Jugoslavijo in to za sabo potegne tudi simbolno vprašanje.

Zanima me še vaš pogled naprej oz. kaj pričakujete od parlamentarne zime? Bi morda začeli na sestanku pri predsedniku Pahorju?

S tega sestanka ni veliko. Tudi med dodatnimi gradivi, ki smo jih prejeli, ni nekega preprostega izračuna s strani vlade, ali se nam splača zadolževati drago ali poceni. To je ključna strateška odločitev, ki je pred Slovenijo v prihodnjih mesecih. Ali bomo kredite, kakšnih 5 milijard potrebujemo naslednje leto, jemali na špekulativnih finančnih trgih in zadolževali sebe ter prihodnje generacije preko vsake mere ali bomo vendarle sprejeli pomoč za sanacijo bank iz družinskega mehanizma, katerega del smo tudi sami in v katerega vplačujemo skoraj 1% BDP in kjer lahko denar dobimo po zelo nizkih obrestnih merah. Samo ta razlika med obrestmi za denar, ki si ga bomo morali v prihodnje sposojati, da bomo lahko odplačevali stare dolgove oz. da jih bomo reprogramirali, samo ta razlika gre v stotine milijonov evrov. To je bistveno bolj pomembno vprašanje kot teh nekaj sto milijonov, ki jih skušajo dobiti od nepremičninskega zakona ali od raznoraznih restrikcij v novem proračunu za občine, kjer bo sredstev manj za 14%. Pa se tam denar bistveno bolj racionalno uporablja, s kakšno izjemo seveda, kot na državni ravni. O treh milijonih za gasilce je parlament razpravljal pol dneva, gre za pomembno dejavnost pa vendarle, na drugi strani smo zapravili 200 milijonov z neko zadolžitvijo, ki je bila nepotrebna. In teh strateških vprašanj ni bilo na mizi tega sestanka, ni nobenih gradiv v tej smeri, zato od sestanka ni veliko.

Parlamentarna zima?

Čakajo nas meseci, ko bo realni občutek krize, ki je bil zdaj zaradi hitrega tempa zadolževanja nekako potisnjen v ozadje, nekako prihajal na površje. Kriza se bo poznala na položnicah, kriza se bo poznala na povečevanju števila brezposelnih, upam pa da se bo kriza začela izražati tudi v čim večjem državljanskem pogumu, kakršnega so denimo pokazali Ukrajinci v zadnjem tednu. In da bo to lahko vsaj nekoliko pospešilo nujne spremembe, do katerih bo prišlo. Po tej poti v prepad v nedogled ne bomo hodili, ker je rob zelo blizu. Vendar prej ko se ustavimo, gremo do križišča in potem v pravo smer, manjša bo cena, ki jo bomo mi in potem prihodnje generacije za to plačali. V bistvu smo pa že preko točke, ko bi lahko govorili o izhodu iz krize samo na podlagi potencialov sedanje generacije. To enostavno ob tej visoki zadolžitvi, ki so nam jo pridelali v zadnjih letih, ni več možno in to breme prelagamo na naše otroke in tudi že vnuke. Kar je izjemno žalostno, ker to ni bilo potrebno in slej ko prej bo slovenski narod izterjal odgovornost za zapravljeno prihodnost.

Pripis uredništva: drugi del pogovora bo objavljen v četrtek 5.12. Vsebina: spomini na Pučnika, naivnost demokratičnih sil ob demokratizaciji Slovenije, kriteriji za volitve leta 1990, o Pučnikovi zapuščini in pomanjkanju častnega spomina nanj ter o zlorabljanju naziva »oče naroda«.

Foto: Jože Bartolj