Danes mineva natanko 550 let, odkar je humanistični papež Pij II. potrdil ustanovitev ljubljanske škofije. Častitljiva obletnica, vredna, da se je spomnimo, nudi pa tudi številne možnosti za refleksijo in premislek o položaju Cerkve na Slovenskem danes, o izprani zgodovinski zavesti itd.
Začetek epopeje
Potrdilna listina papeža Pija II. iz 6. septembra 1462 predstavlja drugo etapo (po ustanovitvi s strani cesarja Friderika III., 6. decembra 1461) v procesu ustanavljanja ljubljanske škofije, ki se je zaključil 6. junija 1463, ko je bil za prvega ljubljanskega škofa imenovan Žiga Lamberg. Ustanovitev škofije v osrčju področja naseljenega s Slovenci je bila sicer posledica geostrateških razmerij v takratni evropski družbi, zavezništva med papežem in cesarjem, za celotni, takrat seveda še nekonstituirani, slovenski narod pa je imelo to dejanje izjemno pomembne, »blagodejne« posledice, saj je ustanovitev škofije prinesla razvoj ne le na verskem, temveč tudi na številnih drugih področjih: kulturnem, socialnem, znanstvenem, izobraževalnem … Iz starejše zgodovine omenimo samo jezuitski kolegij, akademijo delovnih ali pa številne odlične škofe ljubljanske škofije, ki so zaznamovali ne le področje škofije, ampak so vidno vlogo odigrali tudi na evropskem verskem, diplomatskem in političnem področju. Prvi škof Lamberg je umrl v duhu svetosti, drugi škof Krištof Ravbar, sicer ena najbolj zanimivih osebnosti slovenske zgodovine, pa je bil pomemben politik, diplomat in vojskovodja evropskega formata, ki je Ljubljani prislužil tudi naziv knezoškofija.
Dvigi in padci
Ljubljanska škofija je pisala zelo bogato in živahno zgodovino in kakovostno prispevala k razvoju celotnega naroda. Mesto Ljubljana in področje celotne škofije pa je s tem mnogo bolj kot prej postalo del evropskega duhovnega mozaika. Skozi 550 let zgodovine škofije lahko vidimo menjajoča se obdobja razcvetov in kriz in lahko ugotovimo, da so Cerkev v krizi, kadar tega ni bila sposobna storiti sama, k prenovi večkrat prisilili zunanji dejavniki. Protestantizem, jožefinizem, liberalizem in celo komunizem so sicer zasledovali povsem druge interese in Cerkvi niso bili naklonjeni oz. so bili celo odkrito sovražni, a se je kasneje njihova dejavnost izkazala kot »vzvod« za notranjo prenovo in je Cerkev iz nje izšla prečiščena, okrepljena in močnejša. In kako bo ljubljanska nadškofija izšla iz današnjega »tranzicijskega« obdobja, oz. kako bodo čez desetletja oz. stoletja vrednotili današnji trenutek?
Najlepše mesto na svetu
Praznovanja 550-letnice škofije so žal, skoraj izključno potekala, razen redkih častivrednih izjem, le v okviru Cerkve. Najlepšemu mestu na svetu se prav v ničemer ni zdelo vredno spomniti se te obletnice. Selektivni zgodovinski spomin mestne oblasti, poleg posameznih fragmentov (protestantizem, Ivan Hribar) seže le dobra pol stoletja nazaj, ko se je v revoluciji zgodil slovenski narod. A če ne drugega, bi se na obletnico lahko spomnili vsaj zaradi dejstva, da je prav Pij II. z omenjeno listino Ljubljano povzdignil v »civitas« – odličnejše mesto, ali pa bi se zavedli, da je Primož Trubar prišel v Ljubljano za slovenskega pridigarja v stolnico sv. Nikolaja najprej kot katoliški duhovnik in je vso naklonjenost užival tako v času škofa Ravbarja kot škofa Kazianerja, ki mu je ob smrti zapustil bogato knjižnico, Trubar pa mu je na smrtni postelji celo podelil katoliške zakramente za umirajoče … A ob stanju sedanje zgodovinske zavesti, ko je vrednota le tisto, »kar so nam dali naši leta 1945,« je verjetno vsak argument odveč.
Nikakršne potrebe ni, da bi se te 550 let dolge zgodovine sramovali in tudi v ničemer ni hlapčevska, o čemer mnogi radi kričijo, takšna pa postane, če jo skozi ideološka očala reduciramo in izpiramo in takrat končni derivat res lahko ustreza zgodovini »hlapcev« – a nekaterim je to očitno ljubo. Kot narod bi radi nekaj bili, imeli slavno preteklost, tradicijo in v tem oziru z zavistjo gledamo na sosednje narode, a v svoji destruktivnosti nočemo, ne znamo in ne zmoremo sprejeti svojih korenin, svoje plemenite zgodovine. Z malo razuma, modrosti in tolerance bi bilo naše glavno mesto in škofijski sedež Ljubljana lahko tako odličnejše kot najlepše mesto. No, bodimo nepoboljšljivi optimisti, morda se bo to zgodilo ob praznovanju 600-letnice.
Foto: Nadškofijski arhiv in Blaž Otrin
