“Dokler bom jaz ministrica, igrišča za golf z 18 luknjami v Lipici ne bo” je dejala ministrica za kulturo Majda Širca v odzivu na eno od vizij predsednika vlade Pahorja. V današnjih Financah Matej Kovač piše:
“Turistični del Lipice je lani pridelal slabih 800 tisoč evrov izgube. V prihodnje bo bolje, kratkoročno prav gotovo zaradi državne finančne injekcije. Letos bodo ministrstva namenila javnemu zavodu Kobilarna Lipica 3,3 milijona evrov, saj se je zavod namenil dodatno vlagati v iztrošeno turistično infrastrukturo. Kdo bi si lahko mislil, da bomo imeli dvajset let po poskusu uvedbe tržnega gospodarstva v Sloveniji državni zavod, ki se bo poleg konjereje ukvarjal tudi s hotelirstvom in upravljanjem igrišča za golf. Pravi turistični kolhoz.
Morda je bolj primerno, da se zaščitijo kapital in proračunska sredstva pred navdušenimi investitorji, ne pa lipicanec pred kapitalom, za kar se zavzemajo nasprotniki povečanja igrišča za golf.
Nasprotujem povečanju igrišča za golf na 18 lukenj, pa ne zato, ker menim, da tam igrišča nikoli ne bi smelo biti, ampak zato, ker se v normalni državi ne spodobi, da državni zavod ali državno podjetje gradi igrišča za golf. Tudi upravljanja turističnih zmogljivosti bi se moral čim prej znebiti.”
Nastopaškemu zavzemanju za blagor Lipicancev se je duhovito v Delu in na svojem blogu posmehoval tudi Marko Crnkovič:
“Stavim, da tudi v Padričah živijo bukovi kozlički, ti slavni hroščki, ki so pomemben del repertoarja argumentov proti širitvi golfa v Lipici. Tu moram enkrat za vselej povedati: prav malo mi je mar za bukove kozličke. Nisem panteist in mislim, da obstaja hierarhija živih bitij. Bukov kozliček se mora človeku umakniti. Da ljudje nekje ne bi smeli igrati golfa, ker tam živijo neke žuželke ― ali magari konji ―, se mi zdi komično. Tako kot se mi zdi še bolj komično, da zaradi žuželk in konjev ljudje ne bi smeli hazardirati (kar mene osebno, da ne bo pomote, za razliko od igranja golfa niti najmanj ne mika). Turistični razvoj Lipice je ujet v past dveh sumljivih, kontroverznih, tako rekoč osovraženih ― četudi za ponudnike storitev dosnosnih ― oblik kratkočasja: golfa in igralništva. Najbolj ortodoksni in najbolj ekskluzivistični zagovorniki naravne in kulturne dediščine bi najraje videli, da v bližini kobilarne ne bi bilo niti že obstoječih devet lukenj niti igralnice, kaj šele kaj razširjenega. Pri čemer pa je treba vedeti, da je teorija o vzdrževanju trave na golf igriščih z abnormalnimi količinami gnojila, vode in pesticidov približno tako trdna kot recimo trditve zagovornikov študentskega dela oz. študentskih servisov, ki predlog zakona o malem delu prikazujejo kot katastrofo za študentski standard.”
Foto: M&W De Moya
