Levica na poti enoumja

Kadarkoli nekdo misli poenoteno, bo kaznovan. Poenotenost mišljenja je sumljivo znamenje patologije v vsakem narodu in vsaki državi, je alarm za zaskrbljenost. Običajno se odene v oblačila nacionalizma. Tam, kjer je poenotenosti preveč, lahko sledi le slep desničarski pogrom proti drugačnosti. Logika množične psihologije, nekatera železna pravila reakcij širokih množic, so vselej voda na mlin voditeljem. Ko se enotna podpora brezumno zedini okoli njih, lahko sledi zgolj kazen.

/ … /

In zdaj, ker imamo na delu popolni fiasko levice, prihaja do preskoka. Če smo bili doslej homogenosti mišljenja navajeni z desnice, se trumoma seli na drugi pol. Na levico. Med njima ni več pametne razlike. Zadnje glasovanje o zaupnici Katarini Kresal na svetu LDS, ki se je končalo s 54:0, bi moralo nekoga namesto z veseljem navdajati s skrbjo. To so odstotki, ki jih je prejemal Enver Hoxha. Kako je mogoče, da se po dveh odločbah nadzornih organov, računskega sodišča in komisije za preprečevanje korupcije, ki sta precej obremenilni za predsednico LDS, v tej stranki odločajo tako homogeno proti mnenjem teh institucij, ko pa so dokazi vendarle na mizi? Kako to, da se odločajo svoji predsednici v podporo v organu stranke, ki nima pristojnosti za izrekanje o zaupnici? Kako to, da se odločajo v podporo po tistem, ko je ona sama, deklarirana glasnica pravne države, sicer spodbudno, zaradi tega tudi nemudoma odšla z mesta ministrice in s tem priznala svojo objektivno odgovornost?

V Katarini Kresal niti ne vidim glavne težave – razen tega, da bi morala v svoji doslednosti kar sama oditi z mesta predsednice. Kot bi to že zdavnaj moral storiti Gregor Golobič. Kot bi to moral storiti Borut Pahor in celotna vlada. Težava je ta nov sindrom na levici – homogenost mišljenja, slepota podpornikov, molk intelektualcev. Tam, kjer vsi menijo enako, nihče ne misli. Na levici, torej v SD, Zaresu in LDS, pospešeno sprejemajo politične stile, ki so jih še včeraj najbolj frenetično bičali. Obstajajo različnih razlogi enoumja enih in drugih? Mogoče. A ne morejo in smejo figurirati kot formalno opravičilo zanj.

Homogenizacija mišljenja je seveda znak resne politične krize. Zdaj tudi levice. Krize, v kateri vlada narcisistično vztraja na čelu države, čeprav je državljani že dolgo več ne podpirajo – velja seveda za stranki SD in LDS. Pomembno je, da imata o sebi boljše mnenje – skupaj s svojimi ozkimi strankarskimi podporniki. Da je ljudje ne marajo, ne želi razumeti, saj je dolgo tega izgubila stik z bolečo realnostjo. Ker živi v psihozi prepričanja o lastni veličini, s katero maskira svoje pretekle napake in nemoč.

Argument, da je še zmerom boljša od desnice le zato, ker je desnica tako zelo zanič in tako strašljiva možnost, ne more biti uspešen – saj vendar živimo v demokraciji. Sebi in drugim meče pesek v oči in se igra igro kralja, ki je nor – kot pravi Jacques Lacan, ni nor tisti kralj, ki se obnaša kot kralja, temveč oni, ki misli, da je! Mar ni to prikladna prispodoba za vse te nove maškarade iskanja novih ministrov, ki bodo zdaj zelo resno menili, da so ministri? Zakaj se je sploh kdo norčeval iz Boštjana Žekša, ki ne zna prešteti vseh svojih resorjev? Gospod vsaj stupidne igre »Jaz sem minister« oziroma »Kralje brez kraljestva« ni vzel čisto resno!

Več: Razgledi, s komentarji