V ozadju kampanje proti koronavirusu že vse brbota od nestrpnosti, kdaj bo leva politična elita, ki s hujskanjem in podžiganjem sovraštva pripravljajo teren za nasilni prevzem oblasti in uvedbo diktature, dala znak za vseslovensko vstajo, morda pa že kar za narodnoosvobodilno borbo proti Janši in njegovim kolaborantom.
Najprej smo zmanjšali vsakdanje hitenje in beganje, potem smo se skoraj ustavili in nekateri so celo obtičali. Vprašali smo se, kje bomo dobili hrano, če bo epidemija trajala še nekaj mesecev ali se celo okrepila. Ali nas bo naš vrtiček zmogel za silo oskrbeti, da ne bomo lačni?
Najbolj so bile nad veliko spremembo presenečene generacije, rojene po začetku devetdesetih let. Najstarejši med njimi so že v srednjih letih in imajo tudi nekaj življenjskih izkušenj. Za njimi je skupina v pozni puberteti od 18. leta naprej, ki je navajena dobivati, in če ne, zahtevati. Med temi so študenti, priložnostni in honorarni delavci, novinarji in umetniki, ki živijo bolj ali manj iz rok v usta. Ker se je država ob reševanju življenjsko pomembnih družbenih in gospodarskih sistemov zadolžila, si bodo morali sami pomagati, da jim bo tudi Bog pomagal. Najmlajša generacija so najstniki, ki ob polnih hladilnikih vdihnejo: »Nič ni za jesti!« Večina med njimi je zrasla ob izobilju dobrin, ki se ponujajo na policah velikih trgovskih centrov, in nikoli jih ni zanimalo, od kod so in kdo jih je pripravil.
Vendar ob vsem hudem in pretečem ne padajo bombe, ne rušijo se hiše, tovarne in trgovine in nikamor nam ni treba. Kljub temu se je zbudila rahločutnost družbeno občutljivih in odgovornih oseb, ki so se zavzele za mnoge med nami, ki naj bi jih vladni načrt reševanja krize zanemaril.
Leva politična elita budi vseljudsko nezadovoljstvo in jezo
Žal niso sposobni na razumljiv način povedati, za kaj in za koga pravzaprav gre. Poleg njih so velike pozornosti javnih občil, zlasti televizije, deležni državljani, ki lucidno ugotavljajo, .da od vlade niso dobili jasnih navodil, pa tudi če gre za vprašanje, ali se žlica drži z desno ali levo roko.
Na televiziji, najbolj uglednem mediju v Sloveniji, nam v vsakih poročilih predstavijo vsaj enega princa ali princesko, ki zaradi zrna graha ne more spati na sedmih blazinah.
Pompozno nastopajočim sindikalistom ustrežljivo držijo mikrofone, da ne povedo nič, a vendar z retoriko sočutnosti in ogorčenosti mnogim izvabijo solze iz oči. Res je, naj desnica ne ve, kaj dela levica, vendar bi nam sindikalisti lahko, da se razblinijo vsi dvomi v njihovo sočutnost, zaupali, komu od prikrajšanih sodržavljanov namenjajo tretjino od svojih mesečnih plač.
V ozadju kampanje proti koronavirusu že vse brbota od nestrpnosti, kdaj bo dan znak za vseslovensko vstajo, morda pa že kar za narodnoosvobodilno borbo proti Janši in njegovim kolaborantom.
Potem ko je kodrolasi zastopnik pravic delavk in delavcev javnega sektorja izčrpal slap drdrajočih besed brez vejic in pik, je RTV takoj zatem predvajala nekaj prizorov utrujenih bolniških sester in samo nekaj sočutnih besed je zadostovalo, da so se na izčrpanih licih pokazale solze. Res lep zgled sodelovanja v sočutju združenih sindikalistov in televizijcev.
V nadaljnji strategiji načrtovane vstaje je treba postopoma buditi vseljudsko nezadovoljstvo in jezo ne glede na to, kako uspešna bo Janševa vlada v borbi proti novemu koronavirusu. Vsi veliki samodržci od Nerona do Lenina in Hitlerja so ohranjali oblast z netenjem nezadovoljstva in ščuvanjem množic proti izbranemu sovražniku.
Odpor proti novi vladi
Morda je koalicija. SDS, NSi,-DESUS in SMC z Janezom Janšo na čelu na začetku mandata začutila priložnost, da se z učinkovito strategijo spopada z epidemijo prikupi volivcem vsaj še za en mandat. Vendar je na hitro ocenjeno razmerje moči postkomunistične strani proti demokratični vsaj 100 proti 1. Saj vseh medijev, univerzitetnih, fakultetnih in akademskih oddelkov, civilnodružbenih gibanj, sindikatov in brezštevilnih spletnih ter terenskih strankarskih delavcev ni mogoč prešteti.
Dobrodošlo netivo za krepitev odpora proti novi vladi so tudi nekatere nerodnosti predstavnikov koalicijskih strank, ki same pa sebi niso omembe vredne, a jih je mogoče čez vsako mero napihniti. Vladni predstavniki si ne morejo privoščiti neprimernih odzivov in komentarjev, saj nimajo potrebne medijske podpore. Epidemija koronavirusa je resna zadeva. Za njeno obvladovanje je potrebno veliko strokovnega znanja in tudi politične spretnosti pri sporazumevanju z javnostjo.
Vlada ne sme dopustiti, da vanjo vdirajo negativni vplivi levice in skrajne levice ter njunih podpornikov. Komunikacijo z javnostjo naj vlada, zlasti v krizi s pandemijo, prepusti izkušenim govorcem in retorikom. Vlada naj se ukvarja s tistimi nalogami, za katere je pristojna in zavezana.
Za prerekanje s komerkoli njeni predstavniki vlade preprosto nimajo časa. Če se bodo njeni ministri in drugi sodelavci ob vseh izzivanjih in lažnih vesteh sposobni modro zadržati, se bodo njihovi nasprotniki v javnosti samo smešili. Tako enostavno je to!
Nesreče kot opozorila?
Pogosto je slišati, da ljudje velike nesreče dojemamo kot opozorila, naj spremenimo svoje življenje, se odpovemo slabim navadam in se poboljšamo. Velike nesreče naj bi bile nekakšno očiščenje duš. V ječah lastnih domov naj bi premislili svoja dosedanja ravnanja in popravili skrhane medsebojne odnose. Žal izkušnje takšnih predvidevanj ne potrjujejo. Nesreče so res nesreče in le malo ljudi jih doživlja kot opozorila. Poleg junaških in plemenitih dejanj mnogih ljudi, ki se v takih razmerah žrtvujejo za druge in jim pomagajo, se v drugih sprosti vse najslabše in najhujše. V kriznih razmerah oslabi obrambni sistem države in družbe. Ob pomanjkanju dobrin v trgovinah se začnejo ljudje prerivati in odrivati. Povečajo se tatvine in ropi, oblasti se odzivajo z represijo in uvajanjem izrednih razmer.
Leva politična elita si s hujskanjem in podžiganjem sovraštva pripravljajo teren za nasilni prevzem oblasti in uvedbo diktature.
Stran od grozečih oblakov, ki napovedujejo skorajšnjo nevihto v borbi za oblast in interpretacijo preteklih dogodkov, se po hišah in stanovanjih, bolnišnicah in domovih za ostarele odvijajo večje ali manjše drame. Nekatere družine, zlasti na podeželju, uživajo pravo idilo, ko si oddahnejo od hrupa in lahko uživajo ob cvetočih vrtovih ter petju ptičev in preletavanju metuljev. Povsem drugače je v večjih mestih in v tesnih stanovanjih, ko so ljudje teh lepih vtisov deležni v veliko manjši meri.
Ko ima prednost neumnost pred pametjo
Kdaj in kako bo preminil koronavirus? Se bo morda samo potuhnil in se potem pojavil v še hujši obliki? Iz previdnosti si dovolimo nekaj pesimizma. Ob podobnih dogodkih v preteklosti se je govorilo o Božji kazni, danes o zaroti. Z nekaj zdravega dvoma je težko verjeti v zaroto, nekatera znamenja pa nas opominjajo, da je to mogoče. Visoko kulturna Evropa, ki je zgled vsemu preostalemu svetu in ki ji vsi želijo slediti in jo posnemati, izgublja svojo identiteto. Podreja se globalni ideologiji na glavo obrnjenih človekovih pravic. Ta sprememba je tako hitra, da se naše navdušenje in zaupanje ob vstopu v Evropsko zvezo še niti ohladilo ni, ko nas je že zajelo razočaranje. Človekove pravice, njen najbolj prepoznavni znak, so postale fetiš; gorje tistemu, ki podvomi vanje, posebno v njihove sprevržene potvorbe, polne hipokrizije in nasilja. Zdi se, kot bi nekdo hotel počistiti planet najbolj nemočnih človeških biti.
Zdi se, da ima pravica do evtanazije prednost pred pravico do dostojne starostne oskrbe, pravica do splava prednost pred pravico do življenja, pravica očeta in matere do ločitve prednost pred pravico otrok do staršev. Zato imajo volkovi in medvedi prednost pred ovcami in kozami ter neumnost pred pametjo.
Kakšno vlogo bo ta ideologija podelila koronavirusu, bomo še videli. Ker je optimizem človekov najboljši naravni prijatelj, se prepustimo njegovemu dobrodejnemu učinku.
