Lahovnik: Stanje je resno, potrebujemo slabo banko

Več: Siol. Ekonomist Matej Lahovnik je v intervjuju za Planet Siol.net spregovoril o vlogi predsednika republike in vlade, realnem pričakovanju, da bo morala Slovenija zaprositi za finančno pomoč, če ne bo nujno potrebnih reform, in učinku kuhane žabe med starejšimi slovenskimi ekonomisti. Odločno pa je zavrnil tezo, da bi bilo kaj boljše, če bi vlado po volitvah sestavil kdo drug, ne Janez Janša.

V začetku tedna je predsednik republike sklical nekatere starejše slovenske ekonomiste, če preskočimo Jožeta P. Damjana, štiri leta starejšega od vas. Skupna ugotovitev je bila, da v Sloveniji vendarle ni tako hudo, kot poskuša to prikazati vlada. Za trenutek se je zazdelo, da se Türk posvetuje z ekonomisti, ki imajo tako ali tako podobno stališče kot on sam, saj je izpustil kar nekaj mlajših, kot ste vi, Rado Pezdir ali Sašo Polanec. Kakšen vtis o srečanju in ugotovitvah pa ste dobili vi?

Zadeva me je malo spominjala na zgodbo o tistem, ki pade z desetega nadstropja stolpnice in ko leti mimo tretjega nadstropja, reče “so far so good” oziroma do zdaj vse dobro. Očitno bo moralo slovensko gospodarstvo še enkrat močno treščiti ob tla, da bodo vsi razumeli, da so stvari resne.

Tega ne razumejo?

Gre za učinek kuhane žabe, poznamo ga iz strateškega prestrukturiranja oziroma kriznega menedžmenta, ki temelji na biološkem preizkusu. Namreč, če vodo počasi segrevaš, žaba ne skoči iz lonca, ampak se počasi skuha, ker ne zazna spremembe temperature. Če žabo vržeš v vroč krop, pa takoj skoči iz lonca, ker občuti spremembo temperature. Zdi se mi, da se nekaterim v tej državi dogaja učinek kuhane žabe, zato opozarjajo, da še ni čas za resne ukrepe, kot jih vlada načrtuje, da stanje ni kritično, da se pretirava. Mislim, da je to samo stvar percepcije. Nekateri pač trdijo, da voda ni še vroča, drugi pa mislimo, da je že zdavnaj zavrela.

……

Nedavno ste izjavili, da je prišel čas, da zamenjamo predsednika republike, ker zdajšnji naj ne bi razumel potreb navadnih ljudi.

Za predsednika si želim nekoga, ki bi z neko avtoriteto opozarjal na težave, ki jih imamo v Sloveniji. Bilo bi dobro, da bi kdaj tudi s predsedniških dvorov prišla pobuda za to, da je treba nekatere stvari, recimo na področju pravosodja, reformirati, da bomo imeli sojenja v realnem roku. Ali pobuda, da se ob aferah posameznih ministrov te razreši.

Precenjujete njegova vpliv in moč?

Predsednik republike ima veliko moralno moč, je moralna avtoriteta. To moralno avtoriteto mora uporabiti, ko je treba opozoriti na resnične težave. V nasprotnem primeru predsednika države ne potrebujemo.

…..

Ekonomist Vladimir Bole v publikaciji Gospodarska gibanja kritizira vlado zaradi domnevne gonje proti bankam. Po njegovem ideja o slabi banki ni dobra.

V tej številki Gospodarskih gibanj je povedal še več. Tudi da je bila preprečitev reprogramiranja tajkunskih posojil napaka.

Je bila res napaka?

Ne. Jaz še danes trdim, da je bila to ena od najboljših odločitev prejšnje vlade, ki sem jo moral izsiliti. Temeljila je na podatkih in dejstvih o menedžerjih, ki so v času krize dobili tajkunska posojila, izčrpavali svoja podjetja in odvisne družbe z namenom, da so reševali sebe, svojo zadolženost in izpostavljenost do bank, so pa hkrati škodovali interesom družbe, ki so jo vodili, saj so jo peljali naravnost v stečaj. Videli smo, kaj se je zgodilo v nekaterih podjetjih, predvsem v gradbenem sektorju pa tudi drugod, kjer banke niso pravočasno prevzele upravljanja v teh družbah. Tako da je bila to prava in zelo dobra odločitev, za katero stojim, so pa že takrat temu nasprotovali različni lobiji, tudi strokovni. To so bili isti ali podobni strokovni krogi, ki tudi danes nasprotujejo slabi banki.

So pač imeli ali imajo svoje interese?

Mislim, da sta dve možnosti. Prva možnost je ta, da imamo pač različne ekonomske poglede, kar je legitimno, druga možnost pa je, da s tem ščitijo ali so ščitili določene kroge. Mislim, da je teza, da je bila preprečitev odobravanja ali reprogramiranja tajkunskih posojil napaka, zelo zgovorna. Ta teza ima en skupni imenovalec: da je treba bankam zagotoviti za reševanje denar davkoplačevalcev, hkrati pa država, ki jim to zagotovi, nima pravice zahtevati nobenih pogojev, čemu ta denar ne sme biti namenjen. Menim, da ta teza sloni na podmeni, da so banke bencinske črpalke, ki jih polnijo davkoplačevalci, praznijo pa jih bankirji tako, kot mislijo ali kot se jim zdi potrebno. Pri tem pa tisti, ki rešuje banke in daje poroštva, nima pravice postavljati nikakršnih pogojev. To se mi zdi absurdno, saj tako ohranjamo tranzicijska lastniška omrežja, ki slabo korporativno upravljajo podjetja in banke ter so tudi povzročila, da je slovensko gospodarstvo padlo tako globoko v krizo.

Več: Siol.