Nestrankarstvo je Montiju zagotovilo izvolitev. Hkrati je njegova največja šibkost. V demokraciji ima zadnjo besedo pač parlament in v tem so politične stranke. Tehnična vlada je v vsaki sekundi svojega obstoja odvisna od dobre volje tistih strank, ki so jih Italijani siti. Rekordna javnomnenjska podpora bolj kot navdušenje nad vladavino upokojenih profesorjev nakazuje, da so se Italijani naveličali strank. Verjetno so takšno stanje imeli v mislih Angleži, ki so demokracijo označili za najslabšega od možnih sistemov, vendar še vedno za boljšo od alternativ. Zadržani, realistični in rahlo cinični džentelmeni se odločijo za nepopolnost, ko morajo izbrati med nepopolno demokracijo in popolno anarhijo ali diktaturo, medtem ko njihovi bratranci na jugu celine radi podležejo sanjam o političnem princu na belem konju.
Ko je dozorelo razočaranje nad drugo demokratično republiko in minila grožnja komunistične diktature, so Italijani zavrgli stare korumpirane stranke in svojo usodo položili v roke karizmatičnega popevkarja in podjetnika. Dvajset let pozneje se je dokončno pokazala njegova golota. V časih blaginje so se smejali njegovemu burkaštvu in jih nista motila sumljivi izvor denarja in rast njegovega imperija. Ko pa je treba rešiti nasedlo barko, so poklicali na pomoč profesorja in visokega evropskega uradnika.
