L.G.Lisjak, Slovenski čas: Preroki nesreče

Nedavno je neki družboslovec povzročil viharček v kozarcu vode z izjavo, da je potrebno odstraniti vodstva političnih strank, ki da so glavni krivci korupcije na Slovenskem. V strankah, ki nosijo levji delež odgovornosti za naše nezavidljivo stanje, so modro molčali, kakor da bi se jih tozadevne kritike sploh ne dotikale. So se pa zato, v svoji pregovorni premišljenosti, na izjavo nemudoma odzvali pri največji opozicijski stranki in jo označili za nič manj kot napad na demokracijo. Ta sodba je najbrž nekoliko pretirana. Omenjeni družboslovec je namreč dejansko pozval le k etični prenovi političnih elit. Že kratek vpogled v njegovo siceršnje pisanje bi razjasnil dvoje: da pri tem nikakor ni mislil na nedemokratične in protiustavne ukrepe ter da se pri svojih sodbah rad poslužuje apokaliptičnega tona.

Nagnjenje po nezmernem izražanju mu seveda težko štejemo v dobro. A priznati moramo, da se je tovrstni preroški refleks v zadnjem času razpasel čez vse mere. Zdi se, da v javnost sploh ni več mogoče spraviti stališča, ne da bi ga odeli v gromovniška oblačila. Za naš javni prostor je postala značilna vsesplošna kritika, ki povsod vidi le kaos, izhod iz njega išče v pogubljenju vseh, ki imajo to nesrečo, da na zadeve gledajo nekoliko drugače od prerokov nesreče. Vedno znova me preseneča lahkotnost, s katero se izrekajo takšne sodbe. V naši polarizirani javnosti je odziv nanje v najboljšem primeru polovičarski: protestirajo vedno le tisti, ki slutijo, da jih je priložnostni prerok uvrstil na seznam za odstrel. Ostali molčijo. Tako se s slabšanjem gospodarskega stanja nezadržno poslabšuje tudi javni diskurz – do te mere, da nas bi lahko, kljub visoki toleranci do neumnosti, ki smo jo razvili v obdobju tranzicije, počasi začelo skrbeti.

Večkrat sem pomislil, da je takšno besno kritiziranje vsega v nasprotju z znamenito slovensko podjetnostjo in praktičnostjo, ki jo lahko kljub krizi še vedno vidimo na delu – zlasti, če se primerjamo z ostalimi postkomunističnimi državami. Pragmatičnemu človeku bi namreč moralo biti jasno, da z neosredotočeno kritiko ni mogoče doseči ničesar.

Več: Slovenski čas