Če ga še nimate, je sedaj v času krize prepozno in vas je strah. Upravičeno, ker je kmalu pričakovati še večjo krizo – ekonomsko in – upam, da ne – družbene nemire.
Dajati na stran za slabe čase
Dr. Peter Lah je v tedniku Družina (31. maja 2020) v članku Dolge žlice ob polnem loncu hrane takole zapisal: “Kriza je pokazala našo ranljivost predvsem na dveh področjih: pri denarju in pri odnosih. Marsikdo je v krizo stopil brez rezerv, tako duhovnih kot materialnih. K sreči smo kot družba dokaj bogati in dobro organizirani, država je priskočila na pomoč. Vendar če se zadeva ponovi, tudi država ne bo imela kje vzeti. Denar je mogoče natisniti, zrezka pa ne. Sami smo odgovorni zase, treba se je odpovedati in malo dati na stran. Ne moremo živeti iz rok v usta in trošiti denar, ki ga (še) nismo zaslužili.”
Rad bi se posvetil le ozkemu delu tega odlomka, namreč le temu, da smo sami odgovorni zase, da se je treba odpovedati in dajati malo na stran.
Dr. Lah je opozoril na izjemno pomembno stvar, ki pa smo jo v zahodnem svetu kar pozabili: namreč na dobro staro “dajanje na stran za slabe čase”. Tudi zato, ker nam ni bilo treba. Ker slabih časov (za večino) ni bilo, ker so se krize – tudi v tem času – reševale tako, da je denar kar od nekod prišel. A ne bo mogel dolgo in nekoč bo to moral nekdo plačati – naši otroci in vnuki.
Nimamo “prišparanega”
Lahko rečem, da so redki zakonci, ki imajo “prišparanega” nekaj denarja za slabe čase. Tu ne govorim o denarju, ki ga dajemo na stran, recimo za dopust, za nov avto, za kakršenkoli nakup.
Govorim o denarju, ki ga preprosto damo na stran, se ga ne dotikamo, ga ne porabimo. Samo je. In čaka. Na slabe čase. Na čase, kot je korona čas. Na čase, ko eden od zakoncev izgubi službo in še ne najde nove. Na čase, ko otrok zboli in nujno potrebuje zdravilo, ki ga ni mogoče dobiti od države (četudi je država pri nas kar precej radodarna – iz svoje izkušnje).
Zavedam se dejstva, da je denar slab hranilec vrednosti, da s časom znatno propada, da je kupček, če ga ne dopolnjuješ, vedno manjši, oziroma vedno manj lahko kupiš z njim. Pa vseeno vse to odtehta, ker vas je manj strah, ker veste, da če se kaj zgodi, bomo sicer v težavah, a ne bo peklensko.
Še nekaj, prihranjeni kupček omogoča pogumne odločitve, recimo ob menjavi službe. Če človeka “mobingirajo”, laže odide, nekaj časa živi (on in njegova družina), tako, da uporabi kupček in obenem malo zategne pas. Zelo pomemben vidik v času, ko mnogi izgorijo.
Kdo je odgovoren, da se kupček naredi?
Vi ste. Če ste poročeni, sta odgovorna oba. Da se kupček dela. Mož je pa odgovoren, da se kupček začne delati in da se naredi do konca.
Možje smo namreč odgovorni, da družina preživi – ne samo v letih “debelih krav”, pač pa tudi v letih “suhih krav”. Saj poznate zgodbo o Egiptovskem Jožefu (Prva Mojzesova knjiga 41), ki je svoje ljudstvo rešil lakote. Prav zaradi zalog žita, nabranih in shranjenih v časih obilja.
Mož je tudi odgovoren, da se kupčka ne dotikamo, razen v krizi. A za to je treba biti “dec”. Tak, ki ga ne premami vsak nov model tega ali onega – recimo štiri ali dvokolesnega –”pleha”.
Kako velik naj bo kupček?
Tako velik, da lahko vaša družina samo z njim, živi šest do dvanajst mesecev. Odvisno koliko varnosti želite položiti v “naročje” denarja, kako izpostavljeno je vaše delovno mesto, … .
Če vaša družina porabi na mesec 1500 evrov, pomeni, da mora biti kupček velik od devet do osemnajst tisoč evrov. Veliko in nemogoče? Za mnoge je veliko in nemogoče.
Namreč odločitev za kupček; za to, da kupček daljše časovno obdobje nastaja, je namreč potrebna disciplina. Te je pa dokaj malo. Predvsem pa se zdi, da ni zavedanja, da smo sami odgovorni zase, kot pravi dr. Lah. Kar mislimo, da bo država poskrbela.
Koliko pa naj dajemo na stran vsak mesec?
Kolikor zmoremo. Morda bo odgovor nič, a verjemite, večinoma imamo nekaj rezerve. Samo ne vemo, kje rezerva je, ker ne vemo, kam naš denar sploh odteka.
Tega pa ne vemo, ker toka denarja ne spremljamo. Česar pa ne poznamo, ne moremo popravljati. Denarni tok po mojih izkušnjah spremlja le pet do deset odstotkov zakoncev.
Najprej …
… začnite spremljati denarni tok. Če to že delate, potem se odločite (če ste poročeni skupaj z ženo), kam denar odteka po nepotrebnem. To naj bo osnova za začetek delanja kupčka. Sčasoma boste našli še druge rezerve.
Še tole: ustaviti se je treba pri delanju kupčka. Da nas ne potegne v pohlep, kar se rado zgodi pri denarju.
In ne pozabite na dobrodelnost. Niti v krizi ne. Dobrodelni smo pa lahko na različne načine: z denarjem, časom, talenti. Tudi s toplimi pogledi in pozornostjo.
Foto: Pixabay
