Vsakič ko grem čez Mesarski most v Ljubljani, me pritegne velika množica ključavnic, priklenjenih na jeklene žice. Pa tudi na drugih mostovih jih je nekaj, tudi na mostovih v manjših mestih.
Kaže, da – predvidevam predvsem – mladi priklenejo ključavnico na žico, si izrečejo kakšne zaljubljene besede in ključ vržejo v reko. Tako nekako simbolično “zaklenejo” svojo ljubezen. Pa morda recimo raje, da za večno zaklenejo svojo zaljubljenost. Tako romantično se zdi. Dokler ne stopijo v drugo zvezo in jo – spet zaklenejo.
Nekdo je rekel, da je to brez pomena, da je to le marketinška poteza in onesnaževanje narave. Da je poročna zaveza veliko več. Se strinjam, da je poročna zaveza več. Mnogo več. Da je tole zaklepanje ključavnic plehko. Seveda je plehko, saj so ključavnice pravzaprav res iz “pleha”.
Vendar dopuščam možnost, da so jeklene ključavnice na žicah mostu simbol klica mladih po “nekaj več, kot sva le midva”, pa si ne upajo zares vstopiti v zavezo, ker smo navajeni komoditete, začasnosti in večnega pretehtavanja.
Zdi se, da so ključavnice klic v smislu: rad bi se trdno – jeklenost ključavnice; za vedno – zaklenjeno in ključ se vrže v reko; svobodno – gotovo sta ključavnico zaklenila sporazumno; zaklenil (torej zavezal) v odnos s teboj: ključavnica je dober simbol zaveze. Poudarjam: to je morda le simbol klica po nečem bolj trdnem, kot so le med nama – v veter – izrečene besede. In to se mi pravzaprav zdi dobro. Kot da mladi slutijo, da je v zavezi nekaj več, pa jim nihče tega dobro ne pojasni, še manj imajo dobrih zgledov trdnih zakonov.
Ključavnice ne morejo biti nadomestilo zaveze
Ključavnice niso niti nikoli ne morejo biti nadomestilo za sklenitev poročne zaveze, ker v aktu “škljocanja” manjkata dva bistvena elementa: izrekanje zaveze drug drugega pred Bogom in pred skupnostjo in – za nas, kristjane – vabilo Bogu v novo skupnost.
V poročni obljubi, ki jo verni zakonci na glas izrečemo drug drugemu pred skupnostjo (mi temu pravimo občestvo) in pred Bogom, so trije elementi: svobodna privolitev, dosmrtna, izključna zveza in odprtost za otroke. Tudi to manjka pri ključavnicah.
Tisti, ki niso verni in se poročijo civilno, svojo privolitev tudi izrečejo drug drugemu in pred skupnostjo. Se prav tako zavežejo.
V obeh primerih – cerkveni in civilni poroki – obstoji akt zaveze, ki ima pomen in težo. Za par, za državo. Vsekakor predstavlja višji prag za odhod iz zakona kot le preprosto “škljocanje” ključavnic.
Ne vem, kako ljudje, ki se za nobeno od teh dveh oblik ne odločijo, tehnično vzpostavijo zunajzakonsko skupnost. Morda se kar preprosto eden preseli k drugemu, pa je. Če je tako, potem ne vidim nobene jasne meje med “biti v skupnosti” in “ne biti v skupnosti”. Po domače: kolikokrat pa moram prespati pri svoji punci, da se šteje, da sva v zunajzakonski skupnosti, iz katere izhajajo prav enake pravne posledice kot pri zakonski skupnosti? Ali je res prav, da so meje tako nejasne? Ali to ne povzroča še večje zmede in kaosa v tem že tako “zmešanem” svetu?
Dr. Andrej Perko je v enem od intervjujev dejal takole:
“Zaveza je stvar zrelosti in odgovornosti, če že ne moških, vsaj žensk. Poroka je vrednota v smislu odgovornosti. … Pri tem, da se ljudje ne poročajo, gre po mojem za nezrelost. Pri izvenzakonski zvezi se vrata stalno držijo napol odprta, da se lahko do konca odprejo. Če jih pa trdno zapreš, pa lahko pride močan veter in jih ne more odpreti.”
Glede poročne zaveze sem velik formalist
Morda mi bo kdo očital, da sem formalist, češ saj je tako in tako pomembno le, da se imava midva rada, saj papir ni pomemben. Naj kar odkrito povem, da sem res formalist, in tudi to, da se mi zdi prav, da sem, in celo, da sem vesel, da sem.
Prepričan sem namreč, da formalno sklenjena zveza z jasno izraženo privolitvijo pomeni pred Bogom in skupnostjo izrečeno zavezo (dejansko jo je treba tudi podpisati), pomeni veliko več kot nekaj neizrečenega, nekaj, kar samo “je nekje v zraku”, nekaj, kar je izrečeno v transu zadetosti – v zaljubljenosti. Da ne govorim o neprecenljivosti zakramenta zakona (zakrament je vidna podoba nevidnega ali vse, kar nam Bog podarja, ne da bi si to vsaj malo zaslužili (YouCat)).
S tem da par v zakon povabi Boga, ki je Ljubezen in za katerega veva, da nama bo stal ob strani v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, za katerega vem, da mi bo pomagal ljubiti in spoštovati ljubljeno osebo vse dni življenja, za verne pomeni veliko večje zagotovilo trajnosti zveze kot le preselitev v skupno gospodinjstvo in morda še “škljoc” ključavnice. In ključek na dnu reke.
Foto: Aleš Čerin
