Ta teden smo lahko zasledili novico, da se je skupina intelektualcev (t.i. ‘aktivnih državljanov’) javno zavzela za prekinitev kulturnega boja v Sloveniji, saj se ‘od kulturnega boja in simbolov zgodovine ne da živeti.’ Nagovarjali pa so predvsem pomladne stranke, saj je levica po njihovem mnenju na tem izpitu padla. Skupino sestavljajo: sociologa Matej Makarovič in Borut Rončević, pravnika Tone Jerovšek in Lovro Šturm, Andrej Umek in politični sociolog Matevž Tomšič.
Ko govorimo o kulturnem boju je v zadnjem času ravno vladna koalicija z Družinskim zakonikom zarezala v eno izmed srčik kulturnega boja na Slovenskem. Boj, ki pravzaprav v Sloveniji vseskozi tli pod površjem.
Se z napredkom družbe spreminjajo tudi njeni temelji?
Kristjani verujemo, da obstajajo absolutni, od Boga dani moralni standardi, ki so ‘vgrajeni’ v vsakem človeku. Alternativa temu pogledu je, da ne obstajajo zunanji, absolutni (od Boga dani) standardi. Da so ti le produkt družbenega dogovora ljudi, zato da boljše funkcionirajo kot družba in je posameznik tako bolj zaščiten, saj je sicer nevarnost naravnega, preddružbenega stanja, ko je človek človeku smrtni sovražnik. Posledice obeh paradigm so lahko v večini primerov iste ali vsaj zelo podobne. Razlikujejo se lahko le v interpretaciji, kako je do teh standardov prišlo. Vendar to velja le, če se zlasti znotraj obeh paradigem ne začnemo pomikati proti bolj skrajnim različicam. Takrat privrejo razlike in nasprotja med obema paradigmama bolj na površje. Namreč, če verjamemo, da so moralni, vrednotni standardi družbe relativni (odvisni od vsakokratnega družbenega dogovora), moramo pristati na to, da se s spremembo, z ‘napredkom’ družbe, spreminjajo tudi njeni temeljni postulati. V našem primeru gre za (re)definicijo družine. Tradicionalna, nuklearna družina postane kar naenkrat samo še ena izmed enakovrednih alternativ ostalim partnerskim zvezam, ki nima več privilegiranega mesta.
Kdo je pravzaprav manjšina?
Pri debati okoli Družinskega zakonika v bistvu ne gre za vprašanje zagotavljanja temeljnih človekovih pravic. Ampak gre za boj za eno zveličavno, z države priznano interpretacijo, ki se uvršča pod ‘relativno’ paradigmo. Paradoks pa je v tem, da ravno pripadniki te slednje paradigme v Sloveniji pogosto, ko želijo zagovarjati svoje poglede, pridejo v nasprotje z lastnimi predpostavkami. Po eni strani zagovarjajo relativnost moralnih vrednot, po drugi strani pa ti isti ‘zagovorniki relativnosti’, oporekajo in zanikajo pravico do drugačnih pogledov ostalim, ki z njimi ne delijo istih prepričanj. Takoj nasprotnike lastnih stališč označijo za homofobe, nestrpneže, nazadnjake, konservativce ipd.. Zagovarjajo pravice manjšin, a samo tistih manjšin, ki jih sami izberejo in ki so njim po godu. Če so manjšina v tem primeru homoseksualci, koliko bolj so manjšina otroci v teh skupnostih? Pravijo, da je sprememba zakona potrebna tudi zato, da se zaščiti otroke, ki že živijo v takšnih skupnostih, po drugi strani pa zagovorniki iste paradigme po večini ne čutijo dolžnosti, da zaščitijo še nerojene otroke. To, da določeni otroci vendarle v realnosti živijo v takih skupnostih, ne pomeni po drugi strani, da je zato potrebno iti v redefinicijo družine.
Besede izgubljajo pomen
Sprenevedanje je, ko vlada pod krinko ‘zaščite manjšin’ in zagotavljanja temeljnih človekovih pravic, želi večini preko zakona vsiliti pravzaprav eno interpretacijo. In to takšno, ki jo večina slovenskega prebivalstva, torej ljudstva, ki ga ta vlada zastopa, zavrača. Zakaj se sicer vlada želi na vsak način izogniti referendumu tako, da upa na razsodbo Ustavnega sodišča, ki bi prepovedalo takšen referendum? Se boji lastnega ljudstva?
Enako je pri demoniziranju političnih nasprotnikov. Ko ‘prva liberalka’ v Sloveniji javno vzame legitimnost desni, ‘konzervativni in nazadnjaški’ politiki, da ta kadarkoli pride na oblast, potem se lahko upravičeno vprašamo, ali beseda ‘liberalen’ sploh še ima v Sloveniji kakšen pomen? In tako je še z mnogimi drugimi izrazi. Besede kot so resnica, normalnost, naravnost, zdravorazumskost kar naenkrat izgubljajo pomen in domovinsko pravico. Postajajo vse manj oprijemljivi pojmi, postajajo prazne floskule.
Tudi desnici demonizacija političnih nasprotnikov ni nekaj tujega. V ta kontekst lahko uvrstimo pravzaprav konstantna in paranoidna ugibanja o tem, ali bo Zoran Janković nastopil na naslednjih parlamentarnih volitvah. Dokler je svoboden državljan ima enako pravico kot katerikoli drug slovenski državljan. Ne glede na to kaj si mislimo o njem. Tudi napadanje predsednika države s strani ene izmed političnih strank ni ravno izraz visoke politične kulture, še manj je to produktivno. In to celo s prirejanjem dokumentov.
Ideološka nasprotja je potrebno dati v sprejemljive okvirje
Ne glede na to pa zadev ne gre preveč dramatizirati. Nenehen bolj ali manj prikrit kulturni boj v Sloveniji, ki se manifestira na različne načine, je predvsem posledica pomanjkanje zrele, demokratične politične kulture, ki je lahko plod različnih dejavnikov (od majhnosti države, do mlade države, nerazčiščene preteklosti, prevladujoči kratkoročni, parcialni interesi ipd.). Sam upam, da se bo politična kultura v Sloveniji sčasoma dvignila na bolj dostojen nivo. Zato pa ni dovolj samo preobrazba političnih elit (ki je vsekakor zelo pomembna). Potreben je tudi premik v civilni družbi. Nekaj podobnega kot se je to zgodilo koncem 80-ih let prejšnjega stoletja, kar je naposled privedlo do prvih demokratičnih volitev in do samostojne Slovenije. Treba je dati jasen signal, da smo kot družba nekje izgubili kompas in imamo samo dve glavni alternativi. Ali bomo zaostrovali boj do te mere, da bo na koncu ostalo le še pogorišče, ko bomo zapravili še tiste male resurse, ki jih imamo na voljo, ali pa bomo politična in ideološka nasprotja kanalizirali v bolj zmerne okvirje in tako dali večji prostor temeljnim skupnim ciljem vseh državljanov Slovenije, ne glede na ideološke razlike.
Viri:
http://www.rtvslo.si/slovenija/pomladne-stranke-naj-se-ne-ukvarjajo-s-kulturnim-bojem/261279
Foto: http://www.crucialattack.nl/article/3012/Kulturkampf_-_Caught_In_An_Evil_Web_Of_Violence/
