Na Ministrstvu za kulturo sem bila lanskega februarja povabljena, da prevzamem vodenje Direktorata za kulturno dediščino. Po tehtnem premisleku sem pristala na povabilo, ker sem menila, da s poznavanjem področja kulturne dediščine lahko doprinesem k izboljšanju splošnega stanja. Delo, ki me je čakalo, je bilo odgovorno in vseobsežno. Zakonodaja in strategija sta (bili) najbolj urgentni nalogi, stanje na vseh ostalih področjih pa zaskrbljujoče.
Vedela sem, da ministrica področja kulturne dediščine ne pozna dobro. Ker so bile naloge vse prej kot enostavne, sem se od začetka oprla na strokovne sodelavce, ki so mi nudili odlično pomoč in zanesljivo oporo. Kulturna dediščine je že po definiciji konfliktno področje in zaradi številnih, prepletajočih se (lastniških, pravnih, ekonomskih in drugih) interesov, kot tudi potreb sodobne družbe, ni moč priti do sprejemljive rešitve brez dialoga. Zato sem si močno prizadevala za dialoškost in kar se je kmalu izkazalo kot nezaželeno.
Položaj je še posebej otežen, ker je denarja za kulturno dediščino vse manj in manj in tudi sredstva za izvajanje nujnih posegov na spomenikih so povsem minimalna. Preventivne zaščite največkrat ni več moč opravljati, spomeniška služba je namenjena le še urgentnim posegom in žal, tudi rušenju spomenikov zaradi ogrožanja premoženja in ljudi. Spomeniške službe se otepajo z zastarelo opremo in odsluženimi prevoznimi sredstvi. Računalniška oprema je na robu zmogljivosti in že povsem zastarela, grozi sesutje temeljnega dokumentacijsko in informativnega sistema, ki je življenjskega pomena za vso dediščinsko službo. Poleg tega se število zaposlenih že nekaj let manjša, obseg del pa eksponentno narašča. Sodobna družba upravičeno pričakuje informiranost in dostopnost do podatkov. Odprto dialoškost z javnostjo in participativno upravljanje ter njeno aktivno vključevanje v vse dediščinske procese narekujejo tudi evropska priporočila in izhodišča.
Razmere na področju premične dediščine sem dobro poznala že prej, vodenje Direktorata pa mi je omogočilo dober vpogled v resnično stanje v naših muzejih in galerijah. Muzeji, knjižnice in arhivi so neločljiva celota dediščinjenja. Srečujejo se s podobnimi razmerami. Razen redkih izjem jih daje zastarela oprema, ki je marsikje zaradi neustrezne usposobljenosti zaposlenih lahko tudi slabo izrabljena. Sledijo neustrezni prostori delovanja in hrambe mnogih ustanov, posebej tistih na obrobju države. Muzeji, knjižnice in arhivi so navkljub družbeno pomembni vlogi (ali pa ravno zato?) pri nas obsojeni na nepovezovanje in neusklajeno delovanje, kar bi doprineslo k sinergiji znanja in družbenega delovanja – in, upam si trditi, državljanom prihranilo marsikateri evro. Stanje bi najbolje opisala z besedami starih Latincev, divide et impera! Vsak po svoje, kakor ve in zna. Ministrstvo se v imenu avtonomije občin ne vmešava v delovanje (tudi v primerih nezakonitega delovanja!), čeravno v pooblaščenih ustanovah daje denar za okoli 80 odstotkov zaposlenih. Tako premoremo odlične ustanove z malo državnih uslužbencev in hkrati tudi obsežna počivališča ob zvrhanih državnih jaslih. Slovenski muzeji so namreč še vedno brez standarizacije in normativov.
Nujno potreben je skupen register premične in nepremične dediščine, ki bi oživil in osmislil delovanje sicer dobrih, toda med seboj nepovezanih strokovnih služb, kar se najbolje kaže v številnih zamujenih priložnostih za skupne dediščinske projekte. Tega koraka zagotovo tudi ne bo moč storiti brez skupnega, trajnega dediščinskega izobraževanja. Vse to so temeljne naloge strategije, ki je pa tudi še nimamo.
Ob prihodu na MK sem pričakovala, da bom seznanjena s temeljnimi ministričnimi izhodišči. Za usklajeno in k dobrobiti slovenske družbe usmerjeno delo na področju dediščine kot celote bi potrebovali vsi vodje direktoratov vsebinske sestanke in kolegije, na katerih bi morali predstaviti argumentirana stališča in jih uskladiti s političnimi izhodišči, časovnicami, cilji itd., šele za tem bi bilo moč pričakovati usklajeno delovanje MK kot celote.
Z ministrico se poznava že dolgo, menim, da ceni mojo strokovnost in pričakovala sem, da bodo njene politične odločitve temeljile na strokovni argumentaciji, za kar smo dosledno poskrbeli skupaj s strokovnimi službami. Tu je bil, vsaj po mojem mnenju tudi srž problema. Izkazalo se je, da je nemogoče pričakovati od nekoga, ki za to ni strokovno usposobljen, da bi dojel družbeni in politični pomen kulturne dediščine in s tem seveda tudi celotne kulture. Navidezna skrb za slovenski jezik in boj proti zasebnemu lastništvu gradov pač ni kulturna politika. Ministrica po mnenju mnogih pomena strokovne argumentacije ni razumela. Na moje osebno, kot tudi veliko razočaranje strokovnih služb in uporabnikov so številni dobri predlogi in rešitve obležale v predalu pravnih služb. S tem nas je vse (nehote?) diskvalificirala pred ljudmi in ustanovami, ki so mesece čakali na obljubljene odgovore. Podobno je bilo tudi z udeleževanjem strokovnih sodelavcev na sestankih, ki vse do zadnjega niso vedeli, ali se sestanka smejo ali ne smejo udeležiti in kaj smejo ter česa ne smejo govoriti. Ne vem, če se je ministrica zavedala, da je s tem dejanjem, ki je morda bil posledica njene negotovosti, odvzela svojim lastnim službam pristojno avtonomijo. Nezaželeno je bilo udeleževanje strokovnih delavcev na slovesnostih, četudi so s svojim lastnim delom doprinesli k dogodku. Zadostovalo je, če se je dogodka udeležila ministrica.
Zaradi nedorečenosti, stihijske nedoslednosti in kršenja avtonomnosti strokovnih služb je že v času mojega službovanja naraščalo nezadovoljstvo in razočaranje med uslužbenci. Veljala je tiha prepoved udeleževanja na konferencah in izobraževanjih. Na številna povabila mednarodnih komisij se nismo niti odzivali, ker smo vedeli, da odgovor ne bo negativen, temveč da ga sploh ne bo! Mnogi so preprosto odšli.
Naravnost osupnilo me je rokohitrsko premeščanje strokovnjakov na povsem neustrezna delovana mesta. In zaposlitve raznih kvazistrokovnjakov za vse. (Nekdo, ki je bil nekoč vodja gradbišča, je nenadoma postal svetovalec in brez sramu delil strokovne nasvete okoli sebe….). Ni treba razlagati, da je trpela strokovnost naših služb, da so začele naraščati zamude in se pojavljati bolniške odsotnosti. Sledile so mučna osebna obračunavanja z zaposlenimi, ki so se zoperstavili kakršnikoli odločitvi. Nikoli ne bo šlo na MK v pozabo, da je nekega dne iz kabineta ministrice prijokala sivolasa uslužbenka, prevejana strokovnjakinja na svojem področju. (Domnevam, da ni jokala zaradi bridke usode prejšnje ministričine stranke.)
Razloge, da sem po izteku šestmesečnega mandata opravljanja dolžnosti v.d. direktorice Direktorata za kulturno dediščine odšla, sem javno pojasnila. Zame je bila zaskrbljujoča ugotovitev, da navkljub predanemu delu in zares odličnemu sodelovanju s strokovnimi službami po šestih mesecih ni bilo domala nobenih otipljivih rezultatov, množili so se pa problemi. (Med drugim tudi idrijska Unescova dediščina!) Ko sem odhajala, je napol izdelana, krvavo potrebna strategija razvoja kulturne dediščine obležala v predalu. Bilo mi je nesprejemljivo, da bi mi bila odvzeta strokovna avtonomija. Nesprejemljivo, da bi se odpovedala mednarodnemu delovanju in izobraževanju. Nesprejemljivo, da bi ne smela javno izraziti svojega osebnega mnenja, kot se mi je to zgodilo v primeru Balantiča. Kratenje svobode izražanja pa je fašistoidno dejanje in je obsojanja vredno, toliko bolj, če se zgodi na Ministrstvu za kulturo.
Ko je premier pred dnevi pojasnjeval vzroke za odpoklic ministrice za kulturo, sem se, žal, lahko domala z vsem strinjala. Čudila sem se zgolj temu, da ga je vzpodbudila šele idrijska jama! Osebno bi s stališča kulturne dediščine vendarle dodala, da so odločilnega pomena dolgoročno načrtovane, kompleksne, interdisciplinarne ter medresorsko usklajene rešitve. Do teh pa ni mogoče priti brez poglobljenega razumevanja družbenega pomena kulturne dediščine, ki je tolikšen, da se je sporočilo lanskega evropskega ministeriala v Namurju glasilo: DEDIŠČINA NI STROŠEK, TEMVEČ INVESTICIJA! (Ministrica se žal ministeriala ni udeležila, da bi to slišala in prenesla v parlament).
Če kje, potem v tem primeru zares velja, da smo dediščine ljudje – žal pa tega v času opravljanja dolžnosti v.d. generalne direktorice na MK nisem občutila. Zato bi si od vseh bodočih ministrov želela, da bi se zavedali družbene razsežnosti kulturne dediščine, ki je temeljni identitetni, izobraževalni, razvojni in politični kapital. Kulturno osveščeni ljudje ne le bolj izobraženi, so tudi bolj zdravi in srečnejši. So pa tudi bolj kritični in zahtevnejši! In na koncu, dobro bi bilo, če bi se vsi zavedli, da je naša država nastala zahvaljujoč kulturnikom in kulturi – in se temu primerno tudi vedli! Tudi politiki!
Doc. ddr. Verena Perko je arheologinja, muzeologinja in muzejska svetnica.
